»Kronike, sicer napol novinarski in zgodovinski žanr, v tokratnem primeru gre za poudarjeno živahno in razgibano osebno zgodovino, so tako dražljiva, kompozicijsko spretno izpisana poročila o popotniku skozi fenomene sveta, ki jih dobivamo v gladkem in artikuliranem prevodu prevajalke, ki so ji tudi posvečene.«
»Želja lastnika zbirke je, da se ne bi nikoli razdrobila in da bi v danem trenutku postala del javno dostopne zbirke ene od ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine. Trenutek je pravšnji, da se zbirka postopoma evidentira in – z objavo na spletu – postane javno dostopna. S tem bo vsekakor postala bolj prepoznavna in bo imela več možnosti za vključitev v sistem javnih zbirk, kakršne so v domeni knjižnic, arhivov in muzejev in jih po zakonu podpirata država in lokalna skupnost.«
»Večina pesmi je izrazito tenkočutnih in liričnih, taki so tudi dokumentaristični prizori urbanega vsakdana, ki prehajajo v sinestrije, proti koncu zbirke pa nas v nekaj družbenoangažiranih pesmih preseneti agresiven jezik, ki ga pri Vebru nismo bili vajeni.«
»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«
»Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju