»Slišal sem grozen zvok in videl, kako se vali blato, medtem ko so reševalci pozivali ljudi, naj zbežijo z domov.«

»Bil sem na terasi, letalo je zgoraj počasi brenčalo, sem si rekel, spet se učijo ... prakso delajo, a ne. Kar naenkrat poči, pogledam nazaj gor in vidim, da leti dol, kot bi padal en žakelj, ena vreča. Hitro je padal dol, sem si rekel, to je človek.«

»Pogledal sem v zrak in videl letalo, ki se je vrtelo. Sprva sem menil, da gre za akrobatski polet, a sem kmalu ugotovil, da je nekaj narobe.«

»Zamudil sem ga za dve minuti. Ko sem prišel, je bilo vkrcavanje že zaključeno. Videl sem zadnje potnike, ki so vstopali. Kričal sem, naj me spustijo na letalo, a mi niso dovolili.«

»Večkrat sem videl, da so most prečkala izjemno težka vozila.«

»Ko sem videl, kako izgleda finska bela knjiga, sem videl, da potrebujejo takšne ljudi, kot sem jaz.«

»Tukaj so gasilci oziroma delavci njihove vlečne službe, ki bodo avtobus zvlekli na cesto. Tukaj je bilo več reševalnih vozil, ki so v bolnišnico prepeljala več kot 30 ljudi. To je bila zelo huda nesreča. Mislim, da ena izmed najhujših, kar sem jih kdaj videl.«

»Dejala sem si: ljudje bodo videli, da nisem prava fotografinja.«

»Rešil sem potnike in potegnil iz vode telo kapitana, človeka, ki sem ga poznal 20 let.«