Ključna beseda: čustva

»Tehniki smo že po naravi navdušeni nad številkami, tako da me res ni treba pretirano navduševati.«

»Mislim, da bi lahko bilo njihovo življenje še polnejše, kot je.«

»Strah gotovo obstaja, ne vem pa, ali ga je zdaj več ali manj, kot ga bilo pred leti.«

»Ti filmi ne govorijo o uničenju, ampak se sprašujejo, ali jo bomo imeli radi, ali nas bo ona imela rada, ali bo razumela nas, kaj sploh pomeni biti človek.«

»Treba je razumeti, da tisti, ki naredi model umetne inteligence, vanjo vnese to, kar želi.«

»Res je, ravno zato, ker živimo dlje, bo teh nevrodegenerativnih bolezni, kot je demenca, vedno več.«

»Zelo dobro znajo simulirati empatijo, ki ni čisto zares empatija.«

»Res je, ampak ne samo hitenja.«

»Včasih sem morda mislil, da je vse, kar počnem, čustveno, ampak sem pozneje dobil priznanje od arhitektov, ki so bolj razumski, da vidijo v mojem delu posebno urejenost in strogost.«

»Seveda se nam zdi, kako bi bilo super, da bi imeli neverjetno sposobnost spomina, da bi si lahko vse zapomnili, a predstavljajte si breme, ki bi ga prinesli vsi spomini.«

»Vem pa, da mi ta številka vzbuja eno tako nelagodje, ker sem to nalogo pravilno rešila, ampak točka mi ni bila priznana, ker nisem naredila vmesnih izračunov in sem to izračunala na pamet.«

»Niti znanstvenikom ni čisto jasno, kaj se zgodi.«

»Zdi se mi, da vseeno živimo v dobi, kjer se življenjska doba močno podaljšuje, kar pomeni, da prej ali slej, če ne bo nekih zdravil, bomo verjetno 'vsi' dementni in to je res problematika današnje družbe.«

»Sama bi sicer predlagala tri stvari. Najprej bi omenila spanje.«

»Ne sprijaznim se s tem, da srca ljubeča trda prst tre …«

»Ti spiš. Krog tebe je tihota,v njej duša je namah nesrečnain moli v strahu: Bože dobri,daj nama, da ta noč bo večna.«

»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«

»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«

»Ko te kdo vpraša, Kako je v Bosni, mu zabriši v obraz: najboljšim najtežje, najslabšim najbolje.«

»Četrtek Tudi če sem te v sredoljubila, kaj ti bo? V četrtek te ne ljubim, je pač tako. Zakaj se pritožuješ, zares ne vem. Ljubila sem te v sredo. Kaj naj zdaj s tem?«

»Privlači me ta domišljijski svet, še posebej, ko je v interakciji z našim.«

»V tem primeru imam še eno. Sen kresne noči je zelo posebno delo, zato sem se ga moral lotiti na drugačen način.«

»To zveni zmedeno in je tisto, kar Shakespeare počne z veliko spretnostjo.«

»Mislim, da je lepo, da se gledalci zanesejo na zgodbo in jo znova odkrijejo v drugem mediju.«

»Ko si zamislim prizor, slišim tudi določeno melodijo ali ritem za določen trenutek.«

»Želim, da se zaljubijo vanjo.«

»Morda bi bilo bolje, če bi z družino preživela šest dobrih kot pa dvanajst mučnih mesecev?«

»Bi se morala posvečati predvsem lastnemu zdravju in okrevanju, ne pa kariernim ciljem.«

»Rada bi, da bi se je hčerka spominjala še po čem drugem kot po tem, da je bila 'mama'.«

»Najbolj sem se bala, da bi bilo to medsebojno obračunavanje z zmerljivkami samo o neizživetih sanjah.«