»Veliko bolje razumeš dinamiko med njimi in to, kako so se spopadali s težavami. Zanimivo je in privlačno. Še bolj se zaveš, da je šlo za navadne, dobre fante iz Liverpoola, ki so si bili med seboj zelo različni. Zdaj jih še bolj cenim.«
»Sumničavost in kritičnost, ki ju kot družba izkazujemo do mater na splošno, je dokaz mizoginije. Ljudje radi za vse 'okrivijo' mame. Zato sem bil od samega začetka sumničav do interpretacije, da je Mia nestabilna, ker je to mizogina interpretacija – ideja histerične ženske, nore ženske. Na površje priplava ne samo v primerih incesta, ampak tudi v primerih spolnih napadov. Ta razlaga je v meni zbudila res veliko sumov.«
»Predmet najinih zgodb ni nikoli storilec. Gre bolj za to, da bi se vprašali, kako smo vsi – in s tem mislim nas vse – soudeleženi pri teh zločinih, zavedno ali ne. Kako spregovoriš o nečem, kar se v Ameriki dogaja ves čas, pa se o tem nihče noče pogovarjati? Hotela sva načeti pogovor.«
»Tema je bila izdatno medijsko pokrita, midva pa se raje posvečava novim primerom. Ampak ko sva začela brskati, se je izkazalo, da obstaja še veliko več. Premislila sva si, ko sva dojela, da cela zgodba dejansko nikoli ni bila razkrita.«
»Tako so posnetki iz otroštva Franja Tuđmana, posneti v cerkvi v Velikem Trgovišću, kjer je bil Franjo ministrant, na Inštitutu za zgodovino, kjer je bil Tuđman direktor šest let, v kabinetu predsednice, kjer je trenutna predsednica izkazala veliko razumevanja in nam začasno odstopila svoj sedanji, nekdaj pa njegov predsedniški kabinet. Franjo Tuđman, v bolnišnici Dubrava, kjer se je Tuđman zdravil in umrl.«
