»Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hrkati se pa mora ukvarjati s svojim poslom.«
»Prvič zaradi tega, ker ne verjamem v socialni realizem oziroma rekonstrukcijo historične zgodbe. Vedno mi je bilo čudno, da bi leta 2019 pokazal, kako je zares bilo. Po drugi strani pa gre tudi za to, da ko sem hodil v te kraje, so bili impulzi na neki način vsi nadnaravni, atmosferski, ljudje tam so mi pripovedovali povsem surrealne zgodbe.«
»Po eni strani je bila nagrada prelomnica. Pomenila je veliko priznanje, postal sem prepoznan avtor. Na koncu pa je leto minilo, za film pa nisem dobil sredstev za financiranje. Torej, nagrada je bila pomembna zame, ni pa prinesla tistega, kar bi morala: da bi lahko posnel film.«
»Skušal sem ji čim bolj zlesti pod kožo, prikazati čim večjo kompleksnost njenega značaja. Osnova je bil nekdo, ki mi ni všeč, s katerim ne bi želel imeti opravka. Cilj je bil, da Laro v uri in pol spoznaš do te mere, da do nje začutiš empatijo.«
»A tudi škandaloznost je konec koncev eden od kazalnikov, da je Zajec Jojo po zmagi na filmskem festivalu v Torontu najverjetneje v igri za oskarjevsko nominacijo za najboljši film.«
»Pogosto naletim na stališče, da je po osnovnih principih scenarij bližje glasbi kot literaturi: potrebuje tempo, notranjo melodijo ... in zato film uporablja glasbo kot pomoč, da vodi čustvene linije, podpira neka stanja.«