»Vse se torej stavi na imanenco, tudi najbolj abstraktne teorije se na koncu, ko je treba povleči najsplošnejšo misel, torej kak 'metafizični' sklep, končajo pri ugotovitvi, samo ta svet je, samo to življenje je in kar obstaja, tudi popolnoma abstraktnega, je samo znotraj tega sveta, tega življenja, tega vesolja.«
»Večina ljudi neizbežnost smrti odriva daleč stran, mislijo si 'ah, ja, ta smrt, kje je še to, kaj je že to' in živijo brezskrbno tja v en dan. Potem pa pridejo bolezni, nesreče, smrtonosne epidemije ali se jim začne življenje iztekati in je tu hudič. Sta tu obup, bolečina. Tedaj začnejo nevrotično razmišljati, kako iz te groze najti pot ven, pot rešitve, kako najti ob obupu nekakšen mir, kako priti do pomirjujočega spoznanja, ki ustvari smrt sprejemljivo.«
»Lahko bi izbral tudi besedo, po kateri sprašujete, vendar - vsaj tako upam - tudi 'drugačni' ne kvari pomena, ker je svet, o katerem govori ta knjiga, izpolnjen z določili, ki označujejo nekaj, kar znotraj te svetnosti ne obstaja, malo verjetno obstaja ali pa je prignano do skrajnosti, na podlagi katere lahko potem govorimo o Prestopu, in če je v delu veliko govora o zlu, o njegovi totalni negaciji. Hkrati pa določilo na paradoksen način označuje nekaj, kar ni označljivo, in to je Boga ali Neskončno-nedoločeno. Lahko namreč označujemo Reči, ki so zunaj okrožja Določenega. Ter s tem pripisujemo Nedoločenemu 'poseben pomen', mu izkazujemo 'posebno čast' in skrušeno priznavamo, da ga ne moremo spodnesti z nobenim določilom. Da je neulovljivo, svobodno.«
»Drži, to so stvaritve iz tistih let. V knjigi je torej nekaj pesmi ali kako krajše prozno besedilo, nastalo v preteklosti. V Drugačni svet sem jih vključil, ker konceptualno ustrezajo njegovi vsebini. Knjiga je namreč koncipirana kot delo, v katerem je aktualnost časa konstruirana iz njegove - haha! - 'večnosti'. Kakšno od teh besedil je nastalo tudi v moji punkovski fazi, kakšno pozneje ali pri delu z Laibachom.«
