Ključna beseda: gledališče

»Na eni strani absolutna drama začenja dobivati lastnosti epskega in liričnega s tem, da se struktura spreminja.«

»Odmik od dramske konvencije se je zgodil postopoma skozi izkušnjo dela v gledaliških institucijah.«

»Jaz se ne ukvarjam z dobesednim prevajanjem psihodrame v gledališče.«

»To poskušam narediti na različne načine, neinspirativno mi je to početi na obstoječa, klasična dramska besedila.«

»Na neki točki sem čutil ali se pogovarjati o dramskih besedilih ali se pogovarjati o temi, motivu?«

»Predstava služi kot vstopna točka v celoten projekt Dodekalogije.«

»Še več, uprizoritve, ki so plod snovalnega procesa, ali tiste, za katere so avtorji performativni navdih našli v enem ali celo v več literarnih nedramskih delih, so neprimerno vznemirljivejše, ambicioznejše, uprizoritveno drznejše in daljnosežno pomembnejše za razvoj uprizoritvene umetnosti pri nas.«

»Za promocijo slovenske dramatike doma in v tujini bi bil potreben načrten sistemski ukrep, šele vztrajno, sistematično in dolgoročno delovanje v tej smeri pa bi čez čas zanesljivo zaznalo rezultate in dejanske premike na tem področju.«

»Uživala je v dolgi in uspešni karieri v gledališču ter na filmu in televiziji, ki je trajala sedem desetletij, dokler se ni upokojila zaradi slepote.«

»Imela sem velik privilegij, da sem imela takšno življenje. Mislim, čarobno je in še zmeraj čutim – ko se zavesa dvigne ali pa se prižgejo luči, če zavese ni – čarobnost začetka tega, kar se bo odvijalo pred mano.«

»Se bodo prepustile malodušju, se bodo naravni sovražniki med sabo spopadli, ali pa bodo združili moči in skupaj poiskali rešitev.«

»Otrokom gledališče ni le v zabavo, ampak jim v tem divjem času predstavlja nujo.«

»Ko sem po nekem naključju naletel na tisto fotografijo, se je vse to, kar je bilo v mojem že skoraj nezavednem spominu, naenkrat sprožilo in zdrvelo v zgodbo tega romana.«

»Pri prenosu romana v drug medij je, vsaj za naju, vedno bistveno vprašanje ohraniti zgodbo, ki jo roman nosi.«

»V najini dramatizaciji sva poleg prepleta preteklosti, kjer je ljubezen še prisotna, in zelo nasilne sedanjosti, iskala točke, kjer se te njihove usode včasih samo dotaknejo, včasih pa usodno prepletejo.«

»Tovrstna zgodba se verjetno v Ljubljani ne bi mogla zgoditi ... to je mariborska zgodba, ki pa gotovo prerašča lokalne okvirje.«

»Že čakam z velikim zanimanjem, kaj me tokrat čaka.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«

»In ljubezen tudi tako ni historičen pogled na dogodek II. svetovne vojne v mestu Mariboru, ampak predvsem opomnik današnjemu turbulentnemu trenutku, kako pomembna je človečnost.«

»Nikoli uresničena uprizoritev na Plečnikovem stadionu.«

»Odpiral je tabuje in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.«

»Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja.«

»Josip Vidmar je uvrstil Dušana Jovanovića med 'kulturne teroriste'.«

»Dedal je skrajšana verzija novele, ki se prvotno imenuje Ikar, čeprav je v centru te novele Ikarjev oče, izumitelj kril, ki so se stopile Ikarju, ko je poletel preblizu soncu, in so povzročile sinovo smrt. To soočanje z vprašanjem izgube, s tem, kako prideš na čisto sam s sabo, je tudi osrednja tema te pripovedi, ki pa je izrazito čutna.«

»Pripoved je tako po Štegrovih besedah 'nošena na krilih glasbe in obratno, glasba se ustvarja na krilih besedila, ki je govorjeno'.«

»Čutim, da spiš sen izčrpanosti in obupa, kamen. A le v sanjah morda razumeš besede jezika, ki ga govorim. Svoj jezik sem za zmeraj izgubil. In svoje človeško ime. Imam še črepinje preteklosti. Ležijo na mojem dnu in me ne spustijo. A kmalu bo prišel trenutek, ko bom dokončno odletel s tega otoka in pustil vse za sabo. Postal sem človek, ki že leta odhaja in ne zna oditi.«

»To je včasih lahkotna zgodba, ki želi raziskati naše strahove pred tistim, česar ne poznamo in nimamo niti namena spoznati in srečati.«

»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«

»Kolikokrat smo žurali zato, da bi pozabili?«

»Ali sploh potrebujem konkreten razlog zato, da izginem?«