»Za kar nekaj let so ljudske pravljice izginile iz Cicibana, zato sem jih počasi začela zanašati noter in se skupaj s takratno urednico Natašo Bucik učiti, kakšne vrste ubesedovanje bi bilo pravo, da bi otroci razumeli zgodbe, ki ne prihajajo iz najbolj vsakdanjega sveta, in bi jih z veseljem in zlahka brali, pripovedovali, da bi znova zaživele.«
»Za kar nekaj let so ljudske pravljice izginile iz Cicibana, zato sem jih počasi začela zanašati noter in se skupaj s takratno urednico Natašo Bucik učiti, kakšne vrste ubesedovanje bi bilo pravo, da bi otroci razumeli zgodbe, ki ne prihajajo iz najbolj vsakdanjega sveta, in bi jih z veseljem in zlahka brali, pripovedovali, da bi znova zaživele.«
»Da bi kljub hitrosti tega časa uspeli ohraniti tak odnos do dela, predanost, zavzetost in natančnost.«
»To so taki zvezki, na drobno popisani s svinčnikom. Ko začneš listati, se ne prikaže zgodba. In ne veš, ali je zgodba, ki jo začenjaš prepisovati, kaj vredna. Greš od besede do besede.«
»Nekatere pravljice, ki jih prepozna kot močne, kot vredne, da živijo naprej, namreč zaradi same ubeseditve ali določenih vsebinskih drobcev v izvorni obliki ne morejo doseči današnjih naslovnikov.«
