»Naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura.«
»Če človek toliko let piše, se naberejo tudi kakšne nagrade. A ta je drugačna. To priznanje mi je še posebej pri srcu, ker je z balkanskim delom Evrope v dobrem in slabem povezan velik del mojega življenja. In posebej pri srcu mi je tudi Makedonija, kjer imam nekaj prijateljev, kjer je v zadnjem času izšlo nekaj mojih romanov in kjer so nekoč pripravili sijajno uprizoritev moje drame Veliki briljantni valček«
»Bojim se pisateljev, ki znajo svojo knjigo predstaviti za boljšo, kot v resnici je. Poznam pisce, ki znajo neverjetno elokventno govoriti o svojem delu - potem pa knjigo preberem in sem razočaran.«
»Resničnost smo pripravljeni izkriviti, da iz igre ne bi izšli kot popolni poraženci. Ob vsakem najmanjšem občutku strahu ali tesnobe zahtevamo nanju odgovor, pa tudi napotek, kako naj mislimo svet, ne da bi pri tem podvomili o svojih vrednotah, svojih čustvih, svojih dejanjih.«
»Ne vem, kaj bi rekel psihoanalitik, vem pa, da sem hotel knjigo v knjigi, ki se mi ne bo zdela dobra. Hotel sem, da bralec dojame, da je Anomalija, ki jo je napisal Victor Miesel, zelo drugačna od Anomalije, ki jo berejo.«
»Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.«
»Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati 'papirnato bitje' – prenehati je želela 'jesti, se potiti, krvaveti', želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše.«
»O svojih delih ne morem govoriti na način, da jih pojmujem kot 'okno', ko nam nosilec odpre pogled na iluzijo stvarnega sveta, hkrati pa tudi ne gre za za premišljevanje ideje slike kot objekta ali ekranskega slikarstva.«