Ključna beseda: materinstvo

»Razumevanje ženske v današnjem času ni samoumevno. Prevečkrat je namreč samoumevno, da se v času premikamo nazaj na njive in dojemanje žensk kot mehanizma, ki mora poskrbeti za vse – seveda z moškega vidika. V teh temah pa se pojavljajo nenehna zatikanja, kar pomeni, da osnov še vedno nismo osvojili. V tem okviru je besedilo brutalno aktualno, precizno sestavljeno in pomembno.«

»Z likom Barbare lahko najdem nekaj skupnih točk, saj sem tudi sama brez otrok in se mi zdi, da pristop k najstnikom predstavlja določen izziv, a hkrati bi prav tako kot Barbara naredila vse, kar je v moji moči, da bi jim pomagala in jih zaščitila.«

»Ali obstaja pot nazaj?«

»Skoraj nikdar se nisem družil z drugimi dečki … imel sem doma dovolj igrač, ki mi jih je naredil oče; bil sem čudno sanjav otrok in sem pogosto hodil s trdo zaprtimi očmi, da so navsezadnje mislili, da slabo vidim, čeprav je bil pri meni ravno ta čut posebno dobro razvit.«

»Ko smo začele pripravljati predstavo, smo ugotovile, da gre za nepregledno temo, ki se širi v vse smeri, in v predstavi nismo mogle uporabiti vseh tem, s katerimi smo se hotele ukvarjati.«

»Razstavni predmeti so naše osebne izkušnje o materinstvu, o odločitvi za materinstvo.«

»Imamo tudi posnetke žensk, s katerimi smo se pogovarjaje o njihovih izkušnjah.«

»Potem so tukaj še družbene in politične razmere, v katerih živimo.«

»Strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov.«

»Nenehna negotovost pa ga spravlja v vse večjo stisko.«

»To je najbolj zelen klobuk sveta!«

»Zanima me edinstveno občutje samozavesti in lahkotnosti, ki se ob tej preobrazbi porodi.«

»Ker sem si z veliko subjekti blizu, jih fotografiram več let in opazujem njihovo rast.«

»Kljub temu pa skrbno izbira teme in dialog, skozi katere presevajo različne plasti.«

»Zgodba Ksenije odpira vprašanja najstniške nosečnosti, prenašanja travm staršev na otroke.«

»Po uprizoritvi se bo dramaturginja Vilma Štritof pogovarjala z ustvarjalkama.«

»Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna.«

»Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno.«

»Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.«

»To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.«

»Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.«

»Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.«

»To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.«

»Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.«

»Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.«

»Verjamem v to, kar počnemo, in ne v to, kar smo.«

»Človeštvo je veliko zanimivejše kot ti atributi, ki jih tako ali tako uporabljamo samo zato, da bi se izognili tragediji svojega bivanja.«

»Res je, da me zanimajo ekstremne pozicije v življenju. Ampak pri tem ne gre za kakšno željo po provokaciji per se.«

»Mene osebno ni iz neznanega razloga še nihče oklofutal na ulici, ampak najbrž komu ni všeč moja knjiga. Vsaj upam, da je tako.«

»Sovražim zgodbe, kjer je heteroseksualnost prikazana kot pekel, homoseksualnost pa kot odrešitev, čisti paradiž. Lepo vas prosim! Zveze so vedno vice.«