Ključna beseda: pogrešani

»Slovenski strokovnjaki smo pripravili in uskladili z vsemi državami EU-ja nabor ukrepov za izboljšanje čezmejnega sodelovanja.«

»Mislim, da ne pretiravam, ko rečem, da bo zaradi tega dosežka rešenih na tisoče ljudi oz. na tisoče otrok.«

»Podatki o številu žrtev so začasni, saj reševalne službe še vedno iščejo pogrešane.«

»Sta živa in zdrava.«

»Hodili smo po palubi in videli, da voda nosi truplo. Okoli devetih, 9.30 je prišla policija. Telo je razpadalo, eden od fantov, ki so bili na palubi, je na spletu preveril in videl, da ima ista oblačila, kot jih je nosil Matej Periš. Imel je en beli teniški copat in črno majico. Človek, ki se utopi, je obrnjen z obrazom navzdol.«

»Čakali smo novico, čakali smo resnico in na koncu se je prikazala ta resnica, kakršna je, boleča, nikakršna, težka.«

»Kakor sem govoril, moram biti pripravljen na to. Mogoče bo nekomu čudno, toda ... Kolikor je to težko – in verjemite mi, zelo je težko – mora človek imeti upanje. Mene moja vera uči, da vedno obstaja upanje. Čeprav smo se zdaj razšli, upanje, da se bomo znova srečali, ne bo nikoli izginilo.«

»Morajo še primerjati DNK, ampak po oblačilih najdeni mladenič ustreza Mateju. To je vse, kar vam lahko rečem, za zdaj nimam nič drugega. Zelo mi je težko, pričakovali smo bolj veselo informacijo, ampak vsaka resnica je resnica in z njo se moramo soočiti. Zelo mi je težko, odšel bom v Beograd.«

»V strelskem spopadu je več dijakov izkoristilo priložnost, da preplezajo ograjo šole in pobegnejo na prostost.«

»Ne bomo mirni, dokler tega ne bo konec.«

»Na poti smo srečali nekoga z motorjem, ki nas je prepeljal do bližnje vasi, od tam pa smo dobili prevoz nazaj v Kankaro.«

»Ne skrivam velike zaskrbljenosti pred končnim izidom dogajanja.«

»Zaradi odličnega ekipnega dela smo sredi gorske ceste hitro izsledili avtomobil pogrešane.«

»Max je bil ves čas iskalne akcije osredotočen. Predstavljal je neprecenljiv del ekipe, saj se je hitro odzval na klice pogrešane mame, kar nam je omogočilo uspešen konec iskalne akcije.«

»Najhujša nočna mora vsakega starša je, da ne ve, kje je njegov otrok. To je tragična realnost številnih Nigerijcev, ki so nekateri že več let vse dni in noči na preži in v iskanju svojih potomcev. Vsak človek ima pravico, da pozna usodo svojih najbližjih, zato moramo vsi skupaj narediti več, da do ločevanja ljudi sploh ne pride.«

»Največje žrtve desetletja spopadov v Nigeriji so prav družine. Številne so bile uničene, razdeljene, trpijo. Otroci so umrli v bombnih napadih, zdravstvene ustanove so bile napadene, njihovi domovi uničeni. A družine morajo ostati skupaj, predvsem pa je treba civilistom v vojnih spopadih prizanesti.«

»Čeprav še nikoli nismo imeli toliko prijavljenih primerov izginulih ljudi, pa se hkrati zavedamo, da gre le za vrh ledene gore in da to število predstavlja le manjši del vseh, ki so pogrešani zaradi končanih ali še trajajočih spopadov.«

»Ljudje, za katere ne vemo, kje in kako so, globoko vplivajo na življenje več generacij neke družine, skupnosti in družbe kot celote. Takšni nerešeni primeri v spopadih, ki se vlečejo desetletja, ogrožajo tudi možnosti za dosego miru.«

»To je velika ladja in vemo, da je veliko smrtnih žrtev. Nimam pa še natančne številke.«

»Zaradi posledic nesreče sem pretresen in obžalujem, da je v danem trenutku nisem mogel preprečiti, svojcem in družini žrtev pa izražam iskreno sožalje.«

»Zelo me žalosti nesreča ladje 15. aprila na jezeru Kivu. Trenutno pogrešamo 150 ljudi.«