»David Bowie je rešil življenje meni in številnim drugim ljudem. On je moja najljubša oseba, moj najljubši glasbenik, zaradi njega sem vzljubila življenje.«
»ki se bolj kot ne lahko že približuje knjigi umetnika, zlasti pri vključevanju pisave, rokopisa oziroma pisanja, ki gre ponekod neposredno v risanje ali slikanje in posledično vse bolj stran od običajnega razumevanja ilustriranja, predvsem kot predstavnega dopolnila pripovednosti«
»Pisanje prehaja v risanje in slikanje, pri čemer se oddaljuje od pomenskega ali berljivega, kot da bi bila ločila in črke naenkrat osamosvojeni od svojih funkcij, kot znamenja nekega ekscesa samega pisanja ali pisave, ki gre v plastično dojemanje zapisanega.«
»Se sprašuje, kako se telesa spreminjajo, kako se prilagajajo pritiskom družbe in kako se poskušajo osvoboditi njenih omejitev, pri čemer se osredotoča zlasti na žensko telo.«
»Le še poglobila neenakosti, s katerimi se ženske soočajo v današnji družbi: v času epidemije so namreč njihova neodvisnost, njihove ekonomske in reproduktivne pravice še bolj podvržene napadom.«
»Nekega dne, pozimi leta 2008, je - ko je bilo drevje golo - z enega od vrhov na poti prvič opazil, da je tudi od tam videti Velenjski grad.«
»Egipčanska kultura je darilo človeštvu. Namen razstave je starodavne zaklade postaviti v dialog s sodobnimi, in to na mednarodni ravni. Stari Egipt je vplival na umetnike z vsega sveta, zato smo pripeljali svet v Egipt in Egipt v svet s pomočjo umetnosti.«
»Rodil sem se v srcu uničenega svetovnega reda, v pokrajini v ruševinah, v družbi v ruševinah. Nisem hotel vzpostaviti novega reda. Videl sem več kot dovolj tako imenovanih redov. Prisiljen sem bil, vse postaviti pod vprašaj. Moral sem spet na novo postati 'naiven', začeti na novo. Ne premorem občutljivosti, izobrazbe ali filozofije italijanskega manierizma. Sem pa manierist v smislu, da stvari deformiram. Brutalen, naiven in gotski sem.«
»Slikarstvo v sedanjosti se poraja z infekcijo in se nahaja v hibridnih oblikah, torej tako v zanj značilnih kot neznačilnih formah. Forme se vzpostavljajo skozi zgodovino. Vendar je slikarstvo podvrženo konstantni ekstenziji, ki ni izključno zgodovinska, še manj linearna ali zvedena na formo, in zgosti pozornost v sliki, ne zgolj kot mediju.«
»Dejstvo je, da se je obstoj slikarstva, vključno z lastno negacijo, v preteklosti konstituiral v različnih pojavnih oblikah in da so danes, v postdigitalni in postinternetni situaciji, v slikarstvu na preizkušnji ne le njegova elastičnost, temveč predvsem mehanizmi in potenciali njegove absorbne transgresije.«