»Ateja je vrglo čez to okno ven, je mislil, da bo umrl. Bil je v dnevni sobi, šel je po tablete, voda je pritekla. Notri je bilo čisto temno, potem se je razsvetlilo. Takrat je naletel na kamen, razbil okno in ga je voda ven vrgla.«
»Najslabše je, ko ti gre v petih minutah 40 let življenja. Spomini in vse je šlo. Nič ne ostane, nobene slike. Nič, nič … Če pa kaj najdeš, pa je zanič. Tam imam notri ene buteljke, vse sem zdaj ven prinesel. Vsaj za spomin.«
»Mi smo prišli sem goli in bosi, še cunje, ki smo jih imeli na sebi, niso bile naše, majice, škornje. Ničesar nismo imeli, so nam dobri ljudje kar pomagali. Tako da zdaj tu srečno živimo, mislim, živimo neko normalno življenje.«
»Mama je bila na drugi strani in jo je tudi odplavilo skozi okno ven in je padla v klet. Hvala Bogu je bila v kleti že voda in se ni ubila, voda jo je naplavila na cesto in je tam potem počakala. Tako da sta oba preživela.«
»Med rešitvami prepoznavamo tudi nekatere predloge GZS-ja. Predvsem nas veseli, da je zakonodajalec vključil možnost moratorija za posojila za obdobje 12 mesecev ter možnost koriščenja višje sile v primerih, ko so zaposleni pomagali odpravljati posledice ujme v podjetjih.«
»Že prvi dan po poplavi smo bili odločeni, da podjetje saniramo, predvsem zaradi odgovornosti do naših zaposlenih, ki so tudi sami imeli velike izgube v poplavah, in kupcev. Mi smo visoko robotizirano in tehnološko napredno podjetje, imamo več kot 80-odstotni tržni delež v evropski avtomobilski industriji. Sanacija podjetja bo zelo dolga.«
»Poanta je v tem, da smo se znašli v največji naravni katastrofi v zgodovine samostojne Slovenije. Zato bomo poskušali mobilizirati vse sile, da čim prej vzpostavimo normalno življenje v krajih, ki so bili prizadeti, in da se lahko podjetja postavijo nazaj na noge.«
»Ljudje si pomagajo z vodnjaki, s talno vodo. Talna voda tudi delno ni primerna za pitje ponekod, ker je v talnico marsikaj prišlo. Pojavljajo se bakterije, ljudje morajo biti zelo pazljivi.«
»Konservatorji, delavci Zavoda za kulturno dediščino Slovenije, skupaj z vsemi javnimi zavodi na terenu popisujejo škodo praktično že od prvega tedna dalje.«
»Po nesrečah se velikokrat pojavi želja po čimprejšnji obnovi, nekakšna evforija obnove. Strokovnjaki pa smo se v preteklosti naučili, da je pozneje dostikrat, kar se v takih situacijah evforično, prehitro naredi, treba popravljati ali ponavljati. Zato pristopamo k obnovam počasneje, previdneje.«
»Ravno avgust je mesec, ko smo računali na večji priliv turistov in tudi domačih obiskovalcev. In ne samo, da smo bili primorani biti en cel konec tedna zaprti, ljudje zaradi vseh teh težav ne prihajajo na Koroško več v tolikšni meri, kot bi sicer, če bi bilo vse v redu. Tako da se to zelo pozna na obisku razstav.«
»Nujno je treba najti dolgoročno rešitev. Že jeseni se lahko namreč zgodi nova povodenj, nova ujma in lahko povzroči najhujše posledice. Moramo narediti vse, da ne bo tako in da sta življenje in varnost ljudi na prvem mestu.«
»Na tistih dveh mestih je izvedba protipoplavnih zaščit skorajda nemogoča. In to je tisto, kar mora biti razlog, zakaj ne vztrajati – ker se bo ob naslednji priložnosti ujma na tistih lokacijah verjetno vrnila v še hujši obliki.«