Ključna beseda starost avtorja Didier Eribon

»Temeljno politično vprašanje je: kdo govori, kdo lahko pride do besede?«

»Danes je umrla mama. Ali pa včeraj, ne vem.«

»Razosebljena stara oseba ni več oseba.«

»Totalitarni značaj«

»Temeljno politično vprašanje je: kdo govori, kdo lahko pride do besede?«

»Danes je umrla mama. Ali pa včeraj, ne vem.«

»Razosebljena stara oseba ni več oseba.«

»Totalitarni značaj«

»Kadar sem z mamo govoril po telefonu, enkrat ali dvakrat na tri mesece, pogostokrat manj, me je spraševala: »Kdaj naju boš obiskal?««

»Ko sem bil najstnik, sem živel s starši v delavskem predmestju mesta Reims.«

»Želel sem se pokloniti ne le svoji materi, temveč tudi družbenemu razredu, ki je vedno znova spregledan.«

»Naše družbe si pred tem vprašanjem zatiskajo oči.«

»Starost mora postati politična kategorija.«

»Jokal pa bom za ljudmi, katerih življenja so uničena zaradi krutih delovnih razmer.«

»Komunistična stranka je trdila, da je stranka delavskega razreda in da je edina stranka, ki brani delavski razred, to pa je bilo pravzaprav res.«

»Seveda to ni bilo samo feministično gibanje, LGBT-gibanje in tako naprej.«

»Kadar sem z mamo govoril po telefonu, enkrat ali dvakrat na tri mesece, pogostokrat manj, me je spraševala: »Kdaj naju boš obiskal?««

»Ko mi je umrl oče, sem moral znova premisliti svojo preteklost in se vrniti k svoji preteklosti, svoji družini, svojim delavskim koreninam.«

»Želel sem se pokloniti ne le svoji materi, temveč tudi družbenemu razredu, ki je vedno znova spregledan.«

»Naše družbe si pred tem vprašanjem zatiskajo oči. Nihče noče slišati zanj, nihče noče videti resnice.«

»Starost mora postati politična kategorija.«

»To je intelektualna in politična gesta – dati glas tistim, ki ga sami ne morejo izraziti.«