»Pozoren gledalec lahko opazi, da dlje ko si od središča razstave, svetlejše je in več je na ogled. Lahko bi celo rekli, da pripoved eksplodira, ponovno pa jo poskuša sestaviti Posrednik, ki drži propadajoči svet z vso svojo močjo.«
»Opazujemo lahko stiske rok, objeme, ruvanje, spotikanje, geste pomoči, utrujenost teles, presenečenje, korakanje, izzivanje, lovljenje ravnotežja in še mnogo več, kar lahko ponazori s človeškimi figurami brez obraznih mimik, a vendarle ritmično in usklajeno.«
»Izkušnja me je naučila, da se življenje lahko vedno drastično spremeni. Ne smeš obupati, z vsem moraš vztrajati do konca in ostati moraš zvest svoji veri, ne glede na vse težave.«
»Neverjeten intelekt, osupljiv spomin in impresivna vztrajnost, pa tudi vzvišena interpretacija, poglobljena občutenost in naravna iskrivost, s katerimi vabi v izrazito samosvoj zvočni svet.«
»Še vedno 'vse preveč stvari za eno sliko'. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moja težava, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.«
»Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem – materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat, tj. proces formalizacije in konkretizacije.«
»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«
»Njeni provokativni hibridi človeških oblik, križanih s pajki, krastačami in rastlinskimi elementi, opustošeni in napačno oblikovani, so prepojeni z globoko fascinacijo nad mitologijo in eksistencialno filozofijo.«
»Kolaži lebdečih žensk v fiktivnih okoljih urbane narave in abstrahiranih prizorov za jedilno mizo so posledica dolgotrajne zamejenosti na zgolj prostor kuhinje, rutino doma in domačih opravil, obenem pa osebna refleksija o vlogi ženske kot gospodinje in primarne skrbnice otrok.«
»Njene ženske so razosebljene, nič več individualni subjekti, namesto tega prikazane le kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje (...). Skozi fotografije teles, postavljenih v naravna okolja, in rok, ki tvorijo imaginarne skupnosti, si umetnica zamišlja utopične scenarije pobega iz družbeno determiniranih vlog.«
»Najpomembneje je bilo ohraniti v tajnosti pot slik po ozemlju Ukrajine. Podrobnosti poti so bile znane samo zelo omejenemu krogu ljudi, ki so bili neposredno povezani s prevozom in varovanjem.«