Ključna beseda vojna avtorja Karmen W. Švegl

»Flirtal je z Islamsko državo.«

»Čez dan so razmere kar normalne, trgovine so odprte, otroci hodijo v šolo, ponoči je pa vse drugače.«

»'Flirtal' je z Islamsko državo.«

»Je vse to mogoče odpustiti, pozabiti?«

»Kdo je izstrelil naboj? Lahko mati morilcu odpusti? Bi lahko jaz odpustila? Težko.«

»Sama sem prišla iz Jordanije, tako kot mnogo sirskih beguncev, ki se, polni upanja, vračajo v domovino.«

»Vzpostavili so neki novi režim, pregledujejo potne liste in izdajajo neke vrste dovoljenja. Dejstvo pa je, da so to še vedno ljudje s puškami v rokah, ki skušajo vzpostaviti nadzor nad tem območjem.«

»Pravijo, da želijo zgraditi novo Sirijo. Upajo, da se ne bo začela kakšna vojna, kakšni spopadi.«

»To, kar si najbolj želijo, je, da bo mir, da se lahko vrnejo domov in znova zgradijo svojo državo.«

»Jedrsko orožje je stvar prestiža. In Kitajska se z njim absolutno želi kosati tako z ZDA kot Rusijo. Je pomembno, ali ima sto ali petsto jedrskih konic? Več kot dovolj, da lahko uniči svet in človeštvo.«

»Strah in negotovost pestita družbo, tudi japonsko, krepi se nestrpnost, kažejo se obrisi 30. let preteklega stoletja. Japonski pacifizem je mrtev, in zdi se, da dejansko živimo v času pred vojno, in ne po vojni.«

»Svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja.«

»Ogenj, ki gori v Hirošimi, bo ugasnil šele, ko bomo živeli v svetu brez jedrskega orožja. A ta svet je le ideal. Živimo namreč v času neustavljive jedrske tekme, vsako leto je na svetu več smrtonosnih bomb, toliko, da lahko uničijo ves svet, vse človeštvo.«

»Poročala sem že o veliko vojnah v Gazi, vse so potekale po enaki šabloni, z nekaj žrtvami na izraelski in z veliko več žrtvami na palestinski strani, a nič se ni zares spremenilo.«

»Rusija očitno vodi dva spopada, enega na vzhodu in drugega na daljavo, kjer ustrahuje civilno prebivalstvo.«

»Tukaj sem bila pred nekaj časa, ko so reševalci izpod ruševin skušali izvleči še zadnja trupla. Mesto zdaj sameva, ljudje se nimajo kam vrniti.«

»Ljudje so se znova umikali v zaklonišča. Tako očitno tudi to območje še zdaleč ni dovolj varno.«

»Ta trupla so večinoma izkopali, jih identificirali in zdaj položili v grobove z imeni in priimki.«

»Ali se vojna dejansko znova vrača v prestolnico ali pa se bo premaknila proti vzhodu države, kjer s strahom pričakujejo to veliko napovedano rusko ofenzivo.«

»Pravo opustošenje je tam, ni hiše ali stanovanjskega bloka, ki ne bi bil poškodovan ali uničen, še vedno preštevajo mrtve. Veliko ljudi je pogrešanih – na seznamih je kar 3000 ljudi – samo tam.«

»Preiskovalci ravnokar iz grobišča vlečejo trupla. V tem času, ko smo bili tukaj, so jih našteli že 15.«

»Že na cesti, ko smo se vozili tja in nazaj, smo lahko videli opustošenje, ki so ga Rusi pustili za seboj...«

»Uspelo se nam je prebiti v središče Irpinja v neposredni bližini Buče. Veliko je nadzornih točk. Ukrajinska vojska je nekatera območja zaprla, ker so še vedno nevarna. Pravijo, da je ruska vojska za seboj pustila mine in minska polja.«

»V Irpinj se civilisti še zagotovo ne morejo vrniti. Nekaj sem jih videla, da prihajajo, a jih skuša vojska zaustaviti.«

»Ljudje se bojijo, kaj bodo našli v drugih predmestjih, ko se bo ruska vojska umaknila. Ali je tudi tam toliko žrtev kot v Buči?«

»Kar nekaj nadzornih točk je do Buče, vojska zahteva posebna dovoljenja, to je še vedno zaprto območje, kjer pokopavajo mrtve, kjer odkrivajo množična grobišča.«

»Tam so podobe, ki so v ljudeh pustile globoke rane. Vsi, ki jim je uspelo priti iz Buče, so šokirani.«

»Prišla sem s Poljske in vrsta v Ukrajino je bila precej daljša kot kolona za odhod iz države, kar pomeni, da toliko ljudi več ne zapušča države, temveč se cele družine vračajo v Ukrajino v upanju, da se vojna umirja.«

»Vsi poznajo koga, ki je bil na teh območjih, in ne morejo razumeti, da se to dejansko dogaja.«

»Ljudje se pripravljajo na najhujše, če lahko tako rečem, po drugi strani pa je veliko upanja, da se razmere v Kijevu umirjajo, da se bodo razmere umirile in da se fronta pomika proti vzhodu in da se bodo vsaj nekateri Ukrajinci lahko kmalu vrnili domov.«