Omemba: Nataša Strlič

»Naj živi samostojna in neodvisna Slovenija!«

»Rad bi ugotovil, da smo bili pri tem uspešni, in dobro bi bilo, če bi na tak način mlada slovenska država storila tudi svoje prve korake.«

»Le če smo Slovenci svobodni kot ljudje in kot narod, moremo dati svoj ustvarjalni prispevek in prevzeti svoj del odgovornosti za demokracijo in mir v tem delu sveta in s tem za nastajajočo enotnost Evrope.«

»Zdaj, ko smo stopili ta odločilni zgodovinski korak, morajo naša ravnanja voditi le razum, demokratičnost, spoštovanje do drugih in zvestoba najboljšemu demokratičnemu in humanističnemu izročilu slovenskega naroda.«

»V javnost je vodstvo dalo podatek, da bo do akta osamosvojitve prišlo 26. junija, saj so si s tem kupili nekaj časa in miru.«

»30 let je dolga doba, šele ko pogledaš vse te dosežke in mejnike, ugotoviš, kaj vse se je v tem času spremenilo.«

»BDP se je v teh 30 letih realno povečal za 91 odstotkov, nominalno pa za dobrih 3000 odstotkov.«

»Nobena človekova pravica ni izborjena za vedno in zrcalo, ki ga kaže civilna družba, je vedno potrebno.«

»Volilna udeležba je čez leta začela pešati, vzroki so različni.«

»Slovenija se je osamosvojila, ker v Jugoslaviji ni bilo več mogoče živeti, ker so to dopuščale mednarodne razmere in ker so jo ogrožali notranji procesi v Jugoslaviji, predvsem Miloševićev režim.«

»Vedno sem sanjal o nekem drugem času, o pravičnejšem času. In demonstracije so se mi zdele, in v večini primerov so, pot odprave krivic, ki so se nakopičile do te mere, da morajo ljudje izraziti svojo voljo s skupinskim in z javnim nastopom.«

»To zahtevamo še danes.«

»Ni kaj čakati, Stojko nas bo že našel, kot nas je zadnje pol stoletja.«

»Apatija pač ni fotogenična ...«

»Tone je vedel praktično za vse, kar se bo zgodilo. Ni povsem res, da fotoreporterji pridejo do dobrih fotografij zaradi tega, ker so se po naključju znašli nekje.«

»Družba je kot čezoceanska barka. Skupnost ljudi, ki mora najti skupen cilj plovbe.«

»To je njegova tema, njegovo življenjsko poslanstvo, njegov osebni prispevek k družbeni odgovornosti, ki ji z objektivom svojega fotoaparata zvesto sledi že več kot 50 let.«

»Tone Stojko, samoiniciativni garač, je bil s sprva skromno, nato pa z vedno bolj sofisticirano fotografsko opremo, obvezno prenosno lestvijo in izjemnim občutkom za sosledje dogodkov vedno znova na pravem mestu. Tudi takrat, ko je med množico protestniških transparentov v objektiv svojega fotoaparata ujel tistega z napisom Naša jeza je brezmejna.«

»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

»To sta ta dva muzejska predmeta, ki sta bila tam ob dvigu zastave, mene ni bilo zraven, saj sem ležal na položaju nekje v posavskih gozdovih.«

»Ljudje so v tem času prepoznali muzej kot ustanovo, kamor lahko gradivo prinesejo, ga tu shranijo, s tem pa dobijo možnost, da bo gradivo nekoč objavljeno oz. razstavljeno.«

»Imeli so še debele svinčene ploščice in bili res naporno težki za nošnjo.«

»Bili smo na rezervnem vojaškem poveljniškem mestu v Zgornji Pohanci, bil sem poveljnik voda 25. območnega štaba, moj brat pa namestnik. Iz Brežic je prinesel zastavo, ki smo jo obesili v jedilnici počitniškega doma, kjer smo bili nastanjeni, to si bom zapomnil za vse življenje, ker sem takrat prvič v rokah imel novo slovensko zastavo in tudi to zastavo imamo danes shranjeno v muzeju.«

»Žal je nimamo, izziv muzealstva je, da v pravem trenutku ugotoviš, kateri predmeti bodo čez 30, 50, 100 let povedali zanimivo zgodbo in muzeološko predstavili pomemben zgodovinski dogodek ali proces.«

»Strah se vedno pojavi. Pred bojem vlada tista negotovost, ko ne veš, kaj bo, sploh zame, ker sem ziheraš, je bilo še težje. Ampak, ko enkrat dobiš ukaz, potem točno veš, kaj je treba narediti, in delaš kot stroj, časa za razmišljanje ni, ker te to lahko stane tudi življenja.«