»Vsako besedilo Dnevnika kuge sem napisal, kot da bi bilo zadnje, ne zato, ker bi mislil, da lahko umrem ali da bo konec sveta, ampak ker sem vso energijo dneva dal v besedilo – nobene municije si nisem prihranil za naslednji dan: vse je zdaj.«
»Izgubil sem vsako veselje še nadalje zapisovati dogodke iz svojega ubogega življenja. Mar naj kar naprej zapisujem same žalostne stvari? Veselja pa zame tako in tako ni več. Ostale so mi samo še miši.«
»Sovraštva so bili deležni zdravniki, ki so bili prepričani o resničnosti okuženja, ki so svetovali varnostne odredbe in skušali vcepiti vsem svojo bolestno gotovost. Najbolj obzirni ljudje so jim očitali lahkovernost in trmo. Za vse druge je bilo to očitno sleparstvo, spletka, zasnovana za izkoriščanje javnega strahu.«
»Vam rečem – signor Orwell je bil genij. Dobro je vedel, da se enakost, kapital-korporativizem, razbohotita vsepovsod – in kjer se ne – bog pošlje žveplo in dež, za novo Sodomo, novo Gomoro … Bil je genij. In pika. Je vedel, da je za vsako stvar potreben čas: morala se je razviti trdna demokracija 21. stoletja.«
»Vidno prestrašen se prebudi iz spanca, v majhni enoprostorni brunarici. Leži na zelenkasti perzijski preprogi in počuti se, kot da ga je neka peščena ura golega izvrgla skozi dno, vendar namesto peska nanj navrgla kup bolečin. To bo najbrž zato, ker je spet popil preveč tistega cvička, ki mu ga je bil podaril prijatelj iz samostana.«
»Vam rečem – signor Orwell je bil genij. Dobro je vedel, da se enakost, kapital-korporativizem, razbohotita vsepovsod – in kjer se ne – bog pošlje žveplo in dež, za novo Sodomo, novo Gomoro … Bil je genij. In pika.«
»In ravno to je zanimivo: da je bil Jarrett pri Kölnskem koncertu občutno omejen. Prisiljen se je bil znajti, situacija sama ga je pahnila iz cone udobja. Umetnost potrebuje taka stanja in improvizacija povzroči točno to – spodbudi te, da material najde tebe, medtem ko ga ti iščeš.«
»Nihče me ni mogel videti in včasih sem zrl globlje v notranjost gozda, a največkrat sem nadzoroval hišo, njena okna in predvsem vrata. Zvoki. Zveni. Šumi. Močno so me pritegovale hišne melodije, kot sem poimenoval vse zvočnosti, ki sem jih slišal doneti iz hiše.«
»Potem si na prsi prilepim nalepko, na kateri je črno na belem zapisana ena samcata beseda: nemščina. To je to, to dejanje, od tedaj naprej se napis na mojih prsih glasi kot priznanje: nemščina. Ja, Nemec sem, ne po izvoru, po svetlih laseh, arijski krvi ali podobnih neumnostih, pač pa preprosto po jeziku, s tem pa po kulturi.«