»Civilna obramba v svojem najširšem smislu je takrat pokazala svojo moč, saj je JLA ostal brez hrane, vode, elektrike, komunikacij, tako v vojašnicah kot v zastojih, in le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo zlomila njena morala.«
»33 let je že, predvsem smo bili takrat še relativno mladi, kariere so bile pred nami, a bili smo pripravljeni braniti Slovenijo, ker se nismo strinjali s tistim, kar se je v tistem času dogajalo. Danes pa moram reči, da so občutki mešani, vendar pa sem ponosnen, da smo branili svojo domovino, Republiko Slovenijo.«
»Mi smo imeli na svoji strani slovenski narod, zato smo se čutili močne in bi lahko rekel, da smo se čutili nepremagljive, ker je za nami stala cela Slovenija in tudi oborožene strukture tistega časa, takrat še milica, ki je bila oborožena.«
»Globoko osebna zgodba, čeprav sam režiser v njej ne spregovori, jo pa zato podpiše, je nastala iz ambivalentnih občutkov in spominov, ki jih je vanj in njegove sotrpine zarezala izkušnja služenja vojaškega roka v JLA, na otoku Vis, leta 1987. Obiskal je osem prijateljev iz nekdanjih republik skupne države in z njimi pred kamero sedel k (terapevtskemu) pogovoru.«
»Župan občine Gornja Radgona Stanislav Rojko je v slavnostnem nagovoru spomnil na umik jugoslovanske vojske iz mesta, opozoril na 'svetovno norost', ki se dogaja danes v Ukrajini, in si zaželel, da bi bilo krvi čim manj, da bi zmogli graditi jutrišnji dan po svoji meri in po svojih željah.«
»Nekaj dni pozneje, 11. julija, je v svoj dnevnik zapisal, kako ožje srbsko vodstvo meni, 'da je treba takoj umakniti vojsko iz Slovenije, jo razporediti na meje prihodnje Jugoslavije ...'«
»Poskušali smo ohraniti omejene spopade, da bi se izognili večjim frontalnim spopadom. Odgovornost smo prenesli na podrejene poveljnike. Odločali so se glede na razmere na terenu.«
»Ali je bil vzrok, da so bili v agresijo na Slovenijo vključeni neizkušeni mladi vojaki, ki so takrat služili vojaški rok, ali je bil TO bolje organiziran?«