»Slovenija in Hrvaška pripadata skupni evropski zgodovini in evropski družini, skorajšnji vstop Hrvaške v schengen pa predstavlja konec hrvaškega procesa evropske integracije in nas bo še bolj zbližal, poenostavil migracije, turistično zgodbo in vsakodnevno življenje državljanov v obeh državah.«
»Predvsem smo sosedje, dva naroda, ki nikoli nista bila v vojni, kar je v Evropski uniji redkost, dva naroda, ki se razumeta, čeprav ni prevajalcev, dva naroda, ki se tudi spoštujeta. Odgovornost vseh nas, zlasti pa tistih, ki jo vodimo, je, da vedno, zlasti v teh zahtevnih časih, skrbimo za to, da dobro sosedstvo in prijateljstvo skrbno negujemo.«
»Želim si, da bi Hrvaška kmalu vstopila v schengen, da bi sprejela evro, da bi učvrstili celo vrsto dvostranskih odnosov, tudi z rešitvijo vprašanja, ki je dolgo obremenjevalo odnose do te stopnje, da so se zgodili tudi incidenti. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da se razumemo kot prijatelji, kot sosedje, kot prijatelji.«
»Imamo čudovite posameznike, ki oblikujejo delovanje slovenskih društev na način, da se pripadniki slovenske skupnosti počutimo, kot da smo doma. Razsejani po celotni Hrvaški se po najboljših močeh trudimo ohranjati jezik, kulturo in zgodovino naših prednikov, spremljati dogajanje v matični domovini ter vzdrževati stike z rojaki v Sloveniji.«
»Ta trenutek smo v pogovorih in dokler pogovori niso zaključeni vam ne morem dati odgovora in dodatnih informacij o tem primeru. Če pride do rešitve in dogovora o eni izmed številnih možnosti, bomo to objavili.«
»Zdravnica mi je rekla, da bo otrok, če preživi, imel hude poškodbe možganov oziroma bo živel kot rastlina. Ničesar od tega ni napisala. Pisno sem dobila samo diagnozo, da ima progresivni tumor, ki raste in pritiska na male možgane.«
»Svoboda, o kateri smo sanjali ob ilegalnem delu in akcijah in potem po zaporih in v taborišču, je bila za nas oštevilčene trpine najbolj sveta stvar. Zanjo smo bili pripravljeni pretrpeti vse.«
»Vse pogosteje se dogaja, da moram jokati. Vsak je imel svoj dom, svojo družino. Nacisti so vse pregnali, oropali in z njimi tako kruto ravnali. Zaradi tega ne morem dojeti, da želi današnja družba vse to zakriti. Ne govorim zase. Govorim v imenu mrtvih.«
»Zrak je postajal slabši. Začele smo kričati: umrle bomo. Prosim, izpustite nas ven. Vrata so ostala zaprta. Osebje je govorilo: Zdržite! Zdržite! Vse bo v redu. Imele smo občutek, da se ne smemo premikati. Tiste, ki so stale zadaj, so si drznile kričati, spredaj pa jih je bilo strah SS-a, ki nas je naučil, da smo brezmočne in strogo kaznovane za vsako malenkost. Raje smo vse zdržale, kakor da bi bile dodatno kaznovane.«
»Precej jasno je, da je slovenski narod – tako kot francoski – ugotovil, da skrajno desni populizem v kriznih časih ne ponuja rešitev. Samo evropska enotnost jih! EU 2 — Populisti 0.«
»Prepričan sem, da si bosta Srbija in Slovenija še naprej prizadevali za še boljše politične odnose, ki so že zdaj dobri, še posebej za krepitev gospodarskih odnosov.«
»Ko smo spremljali analize, smo videli, da ima Golob določeno moč in da je v Sloveniji določena kritična masa ljudi, ki si želi spremembe. Zdaj se je potrdilo, da je ta kritična masa še večja in da ljudje v Sloveniji sporočajo politikom: dovolj nam je.«