»Ne moreš trenirati ukrajinskih nacionalistov proti ruskemu prebivalstvu, sponzorirati pobojev v Doneškem bazenu, pošiljati orožja pokvarjenemu režimu v Kijevu, sprejemati sankcije in se obenem pretvarjati, da je v vesolju vse v redu. Tako ne gre.«
»Nemogoče je reči, koliko dni je še pred nami, da osvobodimo ukrajinsko ozemlje. Lahko pa že rečemo, da bomo to storili. Približujemo se že svojemu cilju, naši zmagi.«
»Odesa je ukrajinsko mesto in tudi Odesa se nikoli ne bo vdala, skupaj se bomo bojevali za svojo Ukrajino. Hočemo, da se naši otroci vrnejo domov. Hočemo živeti, delati. Tu ne potrebujemo Rusije. Nismo zanjo vzgajali svojih otrok.«
»Na poljski meji stojijo dolge vrste avtomobilov, s katerimi se vračajo ljudje, ki so že davno odšli in se niso hoteli več vrniti in ki so v različnih državah služili drobiž.«
»Tukaj za mano lahko vidite pristanišče v Odesi in razburkano Črno morje, vse ulice, ki iz središča mesta vodijo do obale in pristanišča, so zaprte, povsod so barikade in vojaki v pripravljenosti, ki ne dovolijo prav nobenega snemanja, saj se bojijo, da bi tako Rusi lahko izvedeli za njihove položaje.«
»Dejstvo je, da begunci nimajo te sreče, da se za njih najtežja pot šele začenja. Ko pridejo na primer v Romunijo ali na Poljsko ali v katero koli drugo državo, se šele začenja iskanje začasnega doma.«