»Je osrednji glasnik desničarske ekstremistične scene. Ta revija na neizrekljiv način spodbuja sovraštvo do Judov, ljudi z zgodovino migracij in naše parlamentarne demokracije.«
»Da ukrepamo tudi proti intelektualnim požigalcem, ki podpihujejo vzdušje sovraštva in nasilja proti beguncem in migrantom ter želijo premagati našo demokratično državo.«
»Domoljubi so po tem, ko so se jim pridružili še evroposlanci francoskega Nacionalnega zbora, avstrijskih Svobodnjakov, češkega ANO-ja in italijanske Lige, po številu članov prehiteli desničarske Evropske konservativce in reformiste.«
»AfD je sicer svojega 15. poslanca Maximiliana Kraha zaradi spornih izjav o nacizmu izključil iz delegacije.«
»Ta skupina zdaj ne obstaja več, nastali pa so Domoljubi za Evropo.«
»Največja politična skupina v 720-članskem Evropskem parlamentu je sicer desnosredinska Evropska ljudska stranka s 188 poslanci.«
»Najprej Nacionalni zbor. Kot bi se želeli čim bolj oddaljiti od pariških centrov centralizirane oblasti, so si volilni štab postavili sredi starodavnega parka Vincennes v nekakšnem paviljonu za sprejeme, več kot deset kilometrov oddaljenem od palače Matignon, uradne rezidence predsednika vlade.«
»Da jih je nespodobni pakt med macronisti in skrajno levico opeharil za zmago, Francoze pa za spremembe, ki so jih zahtevali, ko so Nacionalnemu zboru naklonili zmago na evropskih in v prvem krogu parlamentarnih volitev.«
»Nespameten je, kdor si zatiska oči pred najbolj povednim izidom teh volitev: Nacionalni zbor danes ni več neka bizarna politična skupinica, potisnjena na rob francoskega političnega prostora, z več kot tretjinsko volilno podporo se je usidral v njegovo srce.«
»Postavili so zid proti skrajni desnici, rasizmu in nestrpnosti ter zaščitili večna načela francoske republike: svobodo, enakost in bratstvo.«
»Je preprosto mlad politik, ki bo izvajal politiko svoje izkušene in spretne politične mentorice Marine Le Pen. Prihaja iz družine migrantov, v visoko francosko politiko se je zavihtel iz revnega pariškega predmestja v departmaju Seine Saint Denis, in pravi, da ga je politično oblikovala prav izkušnja bede pozabljenih francoskih predmestij. V skrajno desno stranko je vstopil pri 17, če bo premier, bo francosko vlado vodil nekdo, ki je dosledno vse svoje profesionalne izkušnje pridobil v stranki Marine Le Pen.«
»Skrajne opcije v Franciji pridobivajo, centristi izgubljajo in to je realnost teh volitev - in to je realnost tudi naslednjih predsedniških volitev, ki naj bi se zgodile leta 2027, ko se bo predvidoma končal drugi mandat Emmanuela Macrona.«
»Zadnja izkušnja francoske kohabitacije je bila med letoma 1997 in 2002, a to je že daleč, ko sta bila politični jezik in parket še pološčena. Politična realnost tretjega desetletja 21. stoletja je popolnoma drugačna, Le Pen pa že poudarja, da ima denarnico v rokah predsednik vlade.«