»Ne govori v imenu mrtvih, a vseeno govori proti sistemom, ki diktirajo njihovo odsotnost. Razkriva estetizacijo tragedij v sodobnih ritualih moči – od medijskih spektaklov do državnih ceremonij. Konkvistakon je protižalujoči aparat: ritual, ideologija in performans, v katerem trupla postanejo ikone, kri pigment in odsotnost scenografski učinek.«
»Nihče ni gospodar življenja – ne svojega, ne tujega. Življenje je Božji dar, ki ga je treba varovati od spočetja do naravne smrti. Zakon, ki dovoljuje pomoč pri samomoru, ruši to načelo in spodkopava kulturo življenja, na kateri temelji naša civilizacija.«
»Resnično sočutje pomeni stati ob strani trpečemu, ne pa mu pomagati umreti. Naša družba potrebuje več paliativne oskrbe, psihološke in duhovne podpore, ne pa zakona, ki smrt predstavlja kot rešitev iz stiske.«