»Vesela in ponosna sem, da je Bojan Stupica dobil spomenik v HNK-ju, ker je vendarle izjemno prispeval k razvoju gledališča, čeprav je bil tukaj samo tri leta. A je tu pustil dušo, srce in vse svoje znanje«
»Vesela sem doprsnega kipa, ki bo ostal lep spomin na opus in velik prispevek Bojana Stupice hrvaškemu gledališču, a tudi kot živa priča povezav med Hrvaško in Slovenijo«
»Za večino od teh spopadov takrat nismo niti vedeli. Kjer je bilo potrebno, smo se borili, kjer so bila potrebna pogajanja, smo se pogajali, kjer je bilo treba stopiti korak nazaj kot pri brionskem sporazumu, smo stopili korak nazaj, a končnega cilja nismo izpustili izpred oči. Slovenija ni zmagala, ker se je vse vodilo iz centra. Zmagala je iniciativa posameznikov.«
»Ta spomenik je poseben, ker govori o času, ko so bili Ljubljančani, tako kot tudi večina državljank in državljanov Slovenije, pripravljeni našo demokratično odločitev, da živimo v svoji državi, podpreti s pripravljenostjo upreti se tistemu, ki bi to želel preprečiti.«
»Zdi se mi nedopustno, da imamo v Doberdobu, ki je simbol slovenstva v prvi svetovni vojni, vse spomenike – od Madžarov, Italijanov do Avstrijcev – nimamo pa slovenskega. In prav to smo želeli odpraviti.«
»Po njegovem mnenju je obveščevalna organizacija prek 'prisluškovanja možganom ljudi' hotela nadzirati dogajanje v svetu.«
»Spomenik je tu. On dela čast narodu, ki ga je postavil; kaže zunanjemu svetu, kako da smo Slovenci kulturen narod, ki pozna hvaležnost do velikih svojih mož.«
»S konjem miru ali z duhovnim konjem, ki sem ga izluščil iz znamenite situle iz Vač, obujam prastaro kulturo Slovencev - kulturo Venetov. V njem sem upodobil duhovnost človeka.«
»On je bil vodilni pri akcijah proti dvojezičnemu šolstvu in brez Steinacherjevega rovarjenja bi morda imeli obvezno dvojezično šolstvo še danes. Mislim, da smo koroški Slovenci povsem upravičeno ogorčeni, da temu človeku še danes postavljajo spomenike.«