»Pri ukrajinsko-ruskem spopadu, ki traja že več kot tisoč dni, me najbolj moti to, da ne ZDA ne Evropska unija nista opravili svoje naloge, ki bi jo od njiju pričakovali v civiliziranem svetu, to pa je intenzivno preprečevanje stopnjevanja konflikta in prizadevanja za končanje vojne, s čimer bi rešili tudi številna življenja.«
»Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi.«
»Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali.«
»Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti.«
»Naša naloga je, da se naprej bojujemo za svoje življenje, kajti ta vojna je za nas eksistencialna. Mi se imamo možnost bojevati in potem bomo morda imeli možnost živeti.«