Omemba: Aleš Hvala

»Informiranost o policijskih postopkih ni pristojnost ministra.«

»Če bi vedel, da je Hvala v postopku, njegove restavracije zagotovo ne bi obiskal.«

»Ko grem v kateri koli lokal, tudi ne vem, kaj se tam dogaja.«

»Policija in tožilstvo morata najprej preiskati, kaj se je v povezavi s tem dogajalo.«

»Spakirali smo že, ker smo vedeli, da bomo pobegnili. Po službi smo počistili restavracijo, vse smo počistili. Okoli treh ponoči smo pobegnili.«

»Tepel nas je in klofutal. Rekel je, da se šali. Zame to ni šala.«

»Ves čas je vpil. Bil sem pomočnik v kuhinji, ampak pri Ribiču sem delal marsikaj.«

»Upravna enota Tolmin je vrhunska. Tudi če imamo včasih kakšen zaplet.«

»To so lari fari zadeve. Dajte razumeti to.«

»Minister Boštjan Poklukar je bil paralelka, mislim, da je bil dve leti prej v šoli na gostinski šoli na Bledu. Poznam ga od tam. Se pravi, smo gostinci.«

»Pridejo zasebno, a to ni neka stalnica.«

»Če čiste vesti ne bi imel, se ne bi mogel udeležiti gospodarske delegacije v Manili, ne bi mogel biti na veleposlaništvu …«

»Da bi jaz vedel, ne. Jaz uradno ne. Če bi kar koli bilo, jaz upam vsaj toliko korektno, da bi me obvestili, uradno (…)«

»Sestanek je bil namenjen izmenjavi informacij, ki se navezujejo na kaznivo dejanje trgovine z ljudmi (…)«

»Seznanjen sem bil, da sem bil prodan za 5000 evrov [...] in da je bil dogovor, da za ta znesek delamo po najmanj 300 ur na mesec za 900 evrov plače.«

»2600 evrov Alešu, 1000 evrov filipinski agenciji. Vse stroške smo morali plačati sami. Zato smo potrebovali 5000 evrov, samo da smo prišli v Slovenijo.«

»To ni res. On je plačal storitev, ki jo je naročil, in to je to.«

»Vsi skupaj smo urejali vrt gostilne. Mislim, da je prav, da če nimaš dela, zaslužiš tistih šest ur z nekim delom, kajne?«

»Imeli smo pograde. Tam smo živeli. Tudi dva fanta. Bili smo blizu konjske ograde, zato smo vohali iztrebke konj.«