Omemba: Hana Čeferin

»Njene ženske so razosebljene, nič več individualni subjekti, namesto tega prikazane le kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje (...). Skozi fotografije teles, postavljenih v naravna okolja, in rok, ki tvorijo imaginarne skupnosti, si umetnica zamišlja utopične scenarije pobega iz družbeno determiniranih vlog.«

»Ko pod drobnogled vzamemo slovenske umetnike in umetnice, ki se danes ukvarjajo s telesom, se zdi, da telo zanje ni več zanimivo samo zaradi njegovega (pogosto) kontroverznega pomena.«

»Na telo smo v zgodovini projicirali neskončno pomenov.«

»Je še vedno razumljena le v kontekstu ženske golote, kot je predpostavil John Berger v Načinih gledanja?«

»Ali smo zaradi poplave podob telesa do njega postali indiferentni, kot zapiše Susan Sontag v svoji knjigi O fotografiji?«

»Se fotografija vrača k obravnavanju telesa le zaradi njegove forme, podobno, kot so fotografi Bauhausa za subjekte nekoč uporabljali naključne hišne pripomočke?«

»Naj gre za pest frnikol, čopičev, plastično igračo ali staro kolebnico, v vpadljivo osvetljenih konstrukcijah postajajo vsi avtonomni subjekti.«

»Formulacijo spomina Rosc raziskuje skozi prevpraševanje meje med fotografijo in objektom, fotografiranim predmetom in njegovo postavitvijo v prostoru – fotografije, tako kot spomin, so pogosto polje za prirejanje resničnosti, kar poudarjajo dejanski objekti, razstavljeni ob fotografijah, ki velikokrat razkrivajo lažne dimenzije, materiale in funkcije.«

»S tovrstno sopostavitvijo želi Rosc opozoriti na nezanesljivost spomina in idealizacijo otroštva, predvsem pa na to, da sedanjost nikoli ne more obstajati neodvisno od naše preteklosti.«

»A za kulisami turistificiranih trgov in ulic še vedno najdemo mestno življenje v vsej njegovi spontanosti, mimobežnosti in spremenljivosti.«

»Da bi ohranili osebno in skupno avtonomijo, moramo posameznice_ki in skupine v mestu aktivno izvajati svojo pravico do mesta.«

»Bolj kot za pravico do uporabe obstoječega mesta gre za pravico do gradnje vedno novih, vedno drugačnih alternativ obstoječemu.«

»Zdelo se mi je, da je pri fotografiji celoten proces 19. stoletja, ki ga zaznamujejo veliki pionirji, kot je tudi Slovenec Janez Puhar, temeljil izrazito na eksperimentiranju. Na tem, da je fotografija nekaj, kar odkriva neskončne potenciale, in je niso razumeli kot umetnost, ampak kot znanost.«

»Ali je to podoba ali material? Ali gre za občutek, samo gesto? Kako opazujemo podobe in zakaj jih gledamo tako, kot jih gledamo?«

»Pristopi so seveda različni, ampak kot pozitivno pri tej mlajši fotografiji dojemam dodajanje. Iskanje nečesa novega. To ne pomeni, da je to, kar je bilo, slabše, ampak da vendarle postajamo bolj dojemljivi za novosti.«

»Zanimalo pa me je, kako do te eksperimentacije pristopamo pri nas.«

»V vsakdanjih motivih kmečkega življenja je znal ujeti nekaj, kar sega izven vizualnega motiva, je globlje, človeško, ontološko.«

»Marsikdo v mojih Haložanih danes vidi revščino, vendar pri tem ciklusu sploh ne gre za revščino. Gre za način življenja.«

»Kerbler je nepretenciozno, s svojo skromnostjo, ljubeznijo in odgovornostjo do sočloveka postavil visoka merila čiste črno-bele analogne fotografije in vzpostavil referenčni okvir humanistične fotografske senzibilnosti in estetike tudi za prihodnje rodove.«

»Razstavljena dela sugerirajo skepticizem o formalni resnici.«

»Enako pa bi lahko trdili za Galerijo Škuc, ki je imela vse od svoje ustanovitve leta 1978 izrazito družbeno funkcijo, saj je predstavljala torišče umetniškega dogajanja mladinske kulture, razstave pa so bile mnogokrat oblikovane kot družabni dogodki – likovna umetnost v spremstvu glasbe, plesa, zabave.«