Ključna beseda: spomin

»Občutke blagodejnega miru želim prenesti v svoje risbe.«

»Drevo mi predstavlja univerzalen simbol narave.«

»Motiv iglavca, ki ga imam najraje, me spominja na domače okolje.«

»Plastenje ustvarja dialog med preteklostjo in sedanjostjo z vprašanji osebne identitete, osebne zgodovine in osebnih spominov.«

»Spomin stvari smo ljudje. Ko bomo uničili stvari, bo izginil tudi spomin. Spomin stvari so naša minula dejanja, ki segajo v sedanjost in prihodnost. Ostalo je pozaba, ki je hujša od smrti.«

»Skodelica na polici, stari dokumenti na mizi, nogavice preko stola … Zamrznjeni čas. Točno tako, kot si je predstavljala babica. Moja mama pa je prav to hotela spremeniti, izbrisati preteklost, začeti znova … Na koncu je tudi moji mami zmanjkalo moči in je tudi ona pustila za sabo vse tako, kot se je v nekem trenutku ustavilo. Predmeti so zmagali, zamrznjeni čas je zmagal.«

»Moški vendar sejejo seme. In vero. In vojne. In smrt. Ženske lahko zvesto sledijo. Samo sledijo. Ker sledijo, so kaznovane.«

»Če govorimo o nečem slabem, kot so vojne, poboji in taborišča, vedno rečemo, da si moramo to zapomniti, da se ne bo ponovilo. Mislim, da se ponavlja prav zato, ker nam je ostalo v spominu.«

»Jezik je svet. Od jezika je odvisno, kako se izražamo in kako sprejemamo svet. V skrajnih primerih so besede tudi neprevedljive.«

»Vsekakor drži. Predpostavki bi še nekaj dodal. Po eni strani ne znamo oprostiti, po drugi strani pa nam tudi spomin ne pomaga.«

»Spomin na taborišča ustvarja nova taborišča.«

»Jezik nam daje nekaj, česar v drugem jeziku ni. Daje nam vzdušje, zvok, podobe.«

»Bila je lahko strašno žalostna, ampak nesentimentalna. Bila je strašno erotična, s svojim glasom je sploh znala pričarati čuda.«

»Popolnoma sem se zaljubila in to še zmeraj traja.«

»Popolnoma me je prevzela in me še vedno.«

»Tisti dan sem imela neko snemanje. Ko so mi povedali za njeno smrt, mi je bilo, kot da bi me en košček odrezali.«

»Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S tapetami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.«

»Biblija, tu je, vse Svetu pismu …«

»V poznem poletju - Pogreb«

»Zelo nazoren prikaz ne le minljivosti, temveč procesa, brezprizivne mehanike minevanja.«

»Kaj od vsega, česar se spominja, je res in kaj le plod njene domišljije?«

»Ob 10. obletnici smrti vsestranskega književnika se ga spominjamo z odlomkom iz omenjene pripovedi.«

»Pesniško izročilo Ceneta Vipotnika.«

»Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje.«

»Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel.«

»Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti.«

»Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.«

»Nagovor bo imel poslanec Svobode Lenart Žavbi.«

»Položila bom venec.«

»Zbrane bo nagovoril podžupan Samo Peter Medved.«