»Zapustil nas je naš dragi sodelavec in prijatelj Emil Cerar. Zapisal se je kot igralska in kostumografska legenda ter kot ikona slovenske alternativne scene. Predvsem pa je bil Emil velik človek. Slava mu.«
»V besedilo sem vpeljal zelo močen, vedno znova ponavljajoč se motiv harmonike ne kot zgolj inštrumenta, ampak kot načina preživetja z glasbo, kamor se človek zateče v najhujših trenutkih, v katerih gre za življenje in smrt.«
»Zgodba mojega deda je nekako ostala v družini kot neizgovorjena resnica ali na pol izgovorjena skrivnost. Besedilo sem med drugim napisal z mislijo na to, da bo nekoč uprizorjeno prav s (Juretom) Torijem in njegovo glasbo.«
»Lorencijev princip ne uprizarja, ne dela teatra iz nečesa, ampak lupi grenko-sladko goloto reči in poskuša ustvarjati prostor za tisto, kar je že tam – v besedilu, kompozicijah, filmu. Z minimalnimi učinki dosega maksimalno, kar je nekako zelo blizu poetiki besedila in avtorski glasbi Jureta Torija.«
»Glavni junak Dizi se je zataknil na prehodu v zrelo življenjsko obdobje. To se kaže v pomanjkanju življenjske motivacije, konfuznosti, odtujenosti dekadentnosti in cinizmu, s katerim brani svoj življenjski status quo. Kako v takem stanju duha navezati pristen, topel ali vsaj normalen medčloveški odnos, najti vsaj začasno vodilo skozi življenje ali motiv za premik z mrtve točke?«