»Tema dvema različnima temama strokovnega udejstvovanja Ivane Leskovec, težaškemu rudarskemu življenju na eni strani in nežnemu prepletu idrijske čipke na drugi strani, je treba dodati vsaj še tretje njeno veliko delo, ki je poplačano s tem, da si danes, po katastrofalnih poplavah leta 2007, še vedno lahko ogledamo edinstven spomenik humanosti – Partizansko bolnico Franja. Ivana Leskovec je kot dejavna članica stanovskih organizacij soustvarjala slovenski muzejski prostor.«
»Imela sva zelo prijeten pogovor, ne morem mimo tega, da je bil moj prijatelj Bojan sokriv oziroma je pomagal, da se je ta pogovor zgodil. Bojan, še enkrat hvala lepa. Ne bi rad, da bi ob spominih, ki jih imam na ta lepi šport in stotine ter več tisoč tekmovalk in tekmovalcev, ki so šli skozi vrste smučarske zveze, ostala taka stvar nerazjasnjena, nerazčiščena in pustila kakšen grenak priokus.«
»O sami sebi nikoli nisem razmišljala, da imam zmožnost odpuščanja, vedno sem bila prepričana, da tega nimam in da pač to tako je. Ta oseba zraven mene me je porinila, kako bi rekla, omogočila s svojim ravnanjem, da sem začela zelo brskati po sebi in da sem našla eno zrno, nekaj, in sem potem to zelo dobro obdelala, da je vzklilo in potem zraslo ter da sem se lahko naučila odpuščati.«
»Govorim zato, ker je ta oseba odgovorna za to. Ker se je želela pogovoriti z mano, srečati in mi dati roko. Tukaj bom poudarila, da je bil to on, ne jaz. A vse, kar sem naredila, sem z veseljem in zadovoljstvom sprejela ponujeno roko. Vem, da to, kar je naredil s svojim ravnanjem, zahteva pogum in močno osebnost, in to nedvomno je. Sem zelo vesela, da je danes tukaj in da lahko v prijetnem vzdušju čisto mirno z veseljem sedim zraven tebe, Tone Vogrinec.«
»Mislila sem, da Tržiški muzej sprejema eksponate samo tržiških smučarjev. Ko sem spoznala direktorico muzeja Jano Babšek, pa so stvari hitro stekle. Zelo sem vesela, da je Tržiški muzej to zanimalo, saj gre za odličen muzej, vrhunsko voden. V čast mi je, da bodo moji predmeti končali v tem muzeju.«
»Vsi, ki polagamo vence, spletene iz rož, besed ali glasbe, na te svete kraje nečloveškega trpljenja in premnogih smrti, vemo in gledamo, kako se zlo razrašča. Spoznavamo, da nismo dovolj pogumni, da bi se z njim borili brez omahovanja, brez preračunljivosti in nepopustljivo.«
»Da bi uporabniki šli med police in sami izbirali knjige, ni mogoče, tudi uporaba čitalnic ni mogoča, mogoči sta samo izposoja in vračilo gradivo.«
»Želeli smo tudi, da bi številni tranzitni turisti, ki v Slovenijo prihajajo skozi ljubeljski predor, ki so ga zgradili prav jetniki taborišča, dobili osnovne informacije o tragičnih dogodkih, ki so se tam dogajali med letoma 1943 in 1945.«