»Najprej Nacionalni zbor. Kot bi se želeli čim bolj oddaljiti od pariških centrov centralizirane oblasti, so si volilni štab postavili sredi starodavnega parka Vincennes v nekakšnem paviljonu za sprejeme, več kot deset kilometrov oddaljenem od palače Matignon, uradne rezidence predsednika vlade.«
»Da jih je nespodobni pakt med macronisti in skrajno levico opeharil za zmago, Francoze pa za spremembe, ki so jih zahtevali, ko so Nacionalnemu zboru naklonili zmago na evropskih in v prvem krogu parlamentarnih volitev.«
»Nespameten je, kdor si zatiska oči pred najbolj povednim izidom teh volitev: Nacionalni zbor danes ni več neka bizarna politična skupinica, potisnjena na rob francoskega političnega prostora, z več kot tretjinsko volilno podporo se je usidral v njegovo srce.«
»Je preprosto mlad politik, ki bo izvajal politiko svoje izkušene in spretne politične mentorice Marine Le Pen. Prihaja iz družine migrantov, v visoko francosko politiko se je zavihtel iz revnega pariškega predmestja v departmaju Seine Saint Denis, in pravi, da ga je politično oblikovala prav izkušnja bede pozabljenih francoskih predmestij. V skrajno desno stranko je vstopil pri 17, če bo premier, bo francosko vlado vodil nekdo, ki je dosledno vse svoje profesionalne izkušnje pridobil v stranki Marine Le Pen.«
»Skrajne opcije v Franciji pridobivajo, centristi izgubljajo in to je realnost teh volitev - in to je realnost tudi naslednjih predsedniških volitev, ki naj bi se zgodile leta 2027, ko se bo predvidoma končal drugi mandat Emmanuela Macrona.«
»Zadnja izkušnja francoske kohabitacije je bila med letoma 1997 in 2002, a to je že daleč, ko sta bila politični jezik in parket še pološčena. Politična realnost tretjega desetletja 21. stoletja je popolnoma drugačna, Le Pen pa že poudarja, da ima denarnico v rokah predsednik vlade.«
