Omemba: Jurij Souček

»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«

»Jurij Souček je s svojim edinstvenim talentom in človeško toplino neponovljivo zaznamoval slovensko gledališče, televizijo in film. Hvaležni smo mu, ker je bilo naše otroštvo zaradi njega bolj pravljično, česar ne bomo nikoli pozabili.«

»Velika hvala za polepšano otroštvo, polno iskrivih vlog v gledališču, filmu, radiu, predvsem pa vsebine, namenjene otrokom. Sled, ki ste jo zapustili, je globoka, iskrena in predvsem polna neštetih vrlin.«

»Eden. Edini in večni. Glas otroštva naših otrok. Hvala, gospod Souček. Za vse. Počivajte v miru.«

»Poklanjam se spominu na gospoda Jurija Součka, vsestranskega umetnika, čigar glas je s posebno žlahtnostjo generacije otrok in mladostnikov vodil na brezmejna pota risanih junakov.«

»Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«

»Novemu režimu Součkovi niso bili nasprotni, kljub temu pa so prišli v težave in mladi Jurij je okusil tudi zaporniške celice nove oblasti.«

»Vse to pove v šali kot tudi, kako se je ob koncu vojne prijavil k partizanom kot 'majski hrošč'.«

»Pa kako je peljal vojaškega konja oz. konj njega v Kranj …«

»Devet desetletij sem preletel urno, ozračje je bilo lepo viharno, nebo nad mano redko kdaj azurno, z nevihtami ves čas preradodarno.«

»Igranje za otroke je krasna naložba. Gospod Bobovnik mi je rekel, da sem igralec za tri generacije. Kaj je še lahko lepšega?«

»Bolje bo 'ostati doma' tudi zaradi družbe Miškolina.«

»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«

»Začel sem v času socialističnega realizma, ki so ga nasledili ekspresionizem, romantika ter pozneje še avantgarda in post-avantgarda.«

»Že dolgo sem bil igralec, v Mostah smo imeli igralsko družino. Kmalu po prvi vojni so me našli in me pripeljali na radio.«

»To je talent, dar, ki ga bodisi imaš ali pa nimaš.«

»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«