»Z žalostjo sporočamo, da je naš ljubljeni oče in dedek danes umrl po hrabri bitki z rakom. Zadnje dneve je preživel v miru z družino ob strani. Mike se je z izzivi življenja vedno spoprijemal ponižno in tako je bilo tudi pri njegovem poslednjem izzivu. Zelo ga bomo pogrešali. Obenem vemo, kako srečen je bil Mike, da je odživel življenje, kakršno ga je. To življenje bomo po njegovi želji proslavljali – in ne žalovali. Pridružite se nam in se z veseljem spominjajte njegove bistroumnosti, njegove tihe usmerjenosti k cilju in njegove modre perspektive, ki jo je pridobil tako gledajoč Zemljo iz vesolja kot zroč na tihe vode s svojega ribiškega čolna.«
»Iskreno, počutim se neverjetno privilegiranega, da sem lahko bil del odprave Apollo 11, da sem imel enega od treh sedežev. Mislim, v naši astronavtski pisarni so bili fantje, ki bi mi prerezali vrat od ušesa do ušesa, da bi dobili sedež. Sem dobil najboljšega? Ne. Sem bil zelo zadovoljen s tistim, ki sem ga dobil? Da! V meni ni nikakršne grenkobe ali nezadovoljstva. Zelo, zelo vesel sem.«
»Čez nekaj minut me bo mogočna vesoljska ladja popeljala v oddaljeno vesolje. Kaj lahko povem v teh poslednjih minutah? Mojo celotno preteklost vidim kot en sam trenutek; vse, kar sem do zdaj doživel in počel, je bilo v pripravah na ta trenutek. [...] Zelo sem srečen, da bom lahko prvi v vesolju, da se bom lahko kot prvi vrgel v srdit, do zdaj nepredstavljiv boj z naravo – o čem večjem ne bi mogel niti sanjati. [...] Svoj prvi vesoljski polet posvečam komunističnemu ljudstvu, kar naša sovjetska družba počasi postaja, in kar bodo – o tem sem prepričan – kmalu postali vsi ljudje na Zemlji.«
»Rusija v zadnjih dveh letih in pol uspešno izstrelila več kot 50 nosilnih raket. Le pred nekaj dnevi, 9. aprila, je Sojuz MS-18, poimenovan po Juriju Gagarinu, vzletel iz Bajkonurja z mednarodno posadko.«
»Sadili smo krompir. Babica je delala luknje, jaz pa sem vanje metala krompir. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala nekaj oranžnega in lepega. Nisem vedela, kaj bi to lahko bilo. In prihajalo je proti nam. Babica je bila prestrašena. Zagrabila me je za roko in me začela vleči stran, nazaj proti hiši. Takrat je rekel: 'Ženski, ustavita se! Sem eden naših.' Babici sem rekla: 'Babica, ustavi se, rusko govori, najbrž je človek.'«
»Vsaka zvezda ima najbrž zelo verjetno več planetov.«