Zdaj govori bolnica

»Nisem mogla več dihati, zato sem poklicala sina. Odpeljali so me na infekcijsko kliniko, kjer so me res pričakali od zdravstvenega osebja, zdravnikov, oskrbe ...«

»Covid je veliko zlo, hvala zdravnikom, da so me rešili.«

»Ko zboliš, vidiš, kakšno napako si naredil. Ubogati je treba stroko.«

»Naj se usedejo in s svojo glavo razmislijo, imajo družine, otroke, vnuke. Vsi si želimo živeti. Naj si podaljšajo življenje, naj si ne zatiskajo oči. Ker cepivo bo pomagalo pri okužbi, da jo lažje preboliš.«

»Za dva, tri dni se ne spomnim nič. Ko sem se zavedela, so mi rekli, da je zaradi cepljenja.«

»V vsakem hudem je nekaj dobrega – če ne bi imeli multiple skleroze, ne bi vedeli, da obstajamo in se ne bi poznali.«

»Zdelo se mi je, da sem naredila korak nazaj. Namesto da bi zadihala s polnimi pljuči, sčasoma prešla na polni delovnik, je prišlo kot strela z jasnega, da sem invalidsko upokojena za štiri ure.«

»Težko je bilo priti do kakršnih koli informacij, nisem si predstavljala, da napotitev na invalidsko komisijo lahko pomeni, da me bodo začasno invalidsko upokojili.«