Zdaj govori domačin

»Bilo je, kot bi nekdo vrgel bombo, ki je povzročila dim in pepel.«

»Bilo je, kot bi nekdo vrgel bombo, ki je povzročila dim in pepel.«

»Pozivamo vlado, naj še enkrat razmisli o tej lokaciji. Razmere so neprimerne.«

»Rušenje naših domov je težava. Kam bi šli? Nam bodo dali hišo?«

»Kateri sistem je to v naši državi, jaz ne vem.«

»Sem šel gledat in zdi se mi, da ni asfalt, da ni premog. Bilo je pa tudi nekaj betona.«

»V tej zemlji bi lahko bili nevarni odpadki, prav se vidi že po barvi, da je to asfaltni odpadek, odpadna motorna olja. Tu pa tam lahko vidite tudi kakšen vijak.«

»Če človek ne ve, kaj je, kak material je, je to kar problem.«

»Še lani so dovažali črno zemljino, zdaj so začeli dovažati – takoj, ko sem na to opozoril – rjavo, lepo zemljo.«

»Pri nas imamo doma precejšno nalogo. Delamo namreč 'iz obljube' cerkev sv. Duha nad Planino...«

»Če se ta požar razširi, je v neposredni bližini borov in smrekov gozd. Vse je presušeno, kot je videti in kot je ob tem času. Če se to vžge, požara ne bomo uspeli ustaviti do Mašuna ali ne vem do kje.«

»Super! Za mene je več kot predsednik države, pravi dečko.«

»Mi namreč najbolje vemo, kako v Izoli maksimalno uživati in kako z njo ravnati, da bo ostala tako lepa in pristna še za vse prihodnje generacije.«

»Vinica je zadnje mesto, ki še ni doživelo resnega napada v središču, zato se bojijo, da bodo kmalu na vrsti tudi oni.«

»Osebno mi to pomeni, da je en velik dosežek za naš kraj, recimo, njegov oče je bil moj sošolec, zato mi še več pomeni. Seveda, smo ponosni, da je iz našega kraja, moramo se veseliti z njim.«

»Našel sem dekle, živo zakopano v blato.«

»Vsi pravijo, da vladajo vojne razmere.«

»Toti ko ma tu konje, ma na kameri dva šleperja, naj bi mela ljubljanske registracije, se lepo vidita rdeča, kripe so srebrne.«

»Ponoči je hudournik zamašil podvoz in voda je drla čez cesto, čez naše dvorišče. Šlo nam je v kletne prostore in spodaj razdrlo celotno dvorišče.«

»V moji mladosti je jezero dosti manj presihalo.«

»Včasih je voda izginila dvakrat na leto, pozimi sploh nikoli, zdaj pa vode ni več celo pozimi.«

»V prvi Jugoslaviji leta 1941, ko je bil razpad, smo sadili krompir. No, potem so Nemci prišli, tako da smo ga obdelovali v nemški državi. Izkopali smo ga pa v Italiji. V istem letu, na isti njivi.«

»Ne, ker se kopam drugje«