Zdaj govori pacientka

»Ta težava se je predolgo odlagala in jo je treba popraviti. Zdravniki so preveč sebični in jemljejo nas, paciente, za talce.«

»Želim počivati v miru. To, kar doživljam, je boleče in kruto.«

»Boj za človekove pravice nikoli ni tlakovana pot.«

»Zdravnica je opravila ultrazvok in me bledo pogledala. Dejala je le: še vedno ste noseči.«

»Zdaj slišim že, ko malo zašumi papir. Ko hodim, vse slišim. Vsega tega prej nisem slišala. Res se veselim in nisem vedela, da vi tako glasno slišite.«

»Doma je bilo noro, zaradi bolečin se ne moreš premikati, še piti ne moreš sam, ne moreš dihati.«

»Takojšnje olajšanje. Dobila sem masko s kisikom in ljudje tukaj so res fenomenalni.«

»To so kletni prostori, nagnetenost je vedno velika, v sobi, kjer se točijo infuzije z zdravili, pa je samo osem postelj in seveda, ko ni dovolj prostora, pridejo bolniki z infuzijami na hodnik in jim tam tečejo zdravila, ker drugače ne gre.«