»Von Donnersmarck poskuša v enem samem velikopoteznem loku 'ujeti bistvo nemške duše, zgodovino 20. stoletja in razvoj sodobne umetnosti, ob tem pa raziskati še vprašanja (zgodovinske) krivde in predvsem odpuščanja.'«
»In prav svojevrsten tip humorja je tisto, kar Inventuro ločuje od preostale slovenske produkcije: žanrsko hibridnega filma najverjetneje ne bi mogli enoznačno popredalčkati med (črne) komedije, pa je vseeno že na portoroški premieri požel več spontanih izbruhov smeha.«
»Ustvarjalci so se odločili dogajanje v celoti omejiti na temačne in mrzle dvorne sobane (z nekaj izleti v naravo): v vsem filmu ni niti enega samega prizora življenja bodisi škotskih bodisi angleških kraljevih podolžnikov. Zdi se, da skuša Rourke še dodatno podčrtati, kako odrezani so bili vladarji v resnici od ljudstva, za katero naj bi skrbeli.«
»Noben detajl po njenih besedah ni prepuščen naključju, še posebej ne kostumografija – Maryjina krila, brez izjeme v temnejšem delu barvne lestvice, odražajo njeno jekleno voljo in vladarsko moč ter osamljenost visokega položaja.«
»V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je Italija počasi otresala povojne otrplosti; številni filmski režiserji so začeli z novoodkritim optimizmom in vero v prihodnost svojo domovino upodabljati kot brezskrben, s soncem obsijan paradiž.«
»Pod črto ni Parazit niti komedija niti grozljivka, pa čeprav premore močne elemente obeh žanrov ‒ način, kako režiser na videz brez truda manevrira z njima, je kazalnik njegovega ogromnega dometa. Zdi se, kot da skuša v postmodernistični maniri zamajati temelje srhljivke in v njeno matrico vpisati element anarhije in kaosa.«
»Lahko noč, gospodična ni zgodba o mladem dekletu, ki bi iskalo svojega princa na belem konju, ampak nekaj precej subtilnejšega in večplastnejšega: odgovor na tisto neslavno vprašanje, Kaj se je zgodilo potem?«
»Žanr, ki so ga posrečeno krstili za 'alpski noir', je veliko več kot le kopija skandinavskega modela iskanja morilca v zasneženi pokrajini; Luzar in Dvornik ga popolnoma organsko umestita v naše okolje.«
»Pod črto ni Parazit niti komedija niti grozljivka, pa čeprav ima močne elemente obeh žanrov ‒ način, kako režiser na videz brez truda manevrira z njima, je kazalnik njegovega ogromnega dometa. Zdi se, kot da skuša v postmodernistični maniri zamajati temelje srhljivke in v njeno matrico vpisati element anarhije in kaosa.«