»Arhitekti se navadno navdušujemo nad končnim izdelkom arhitekture, nad njeno eteričnostjo, nad tem, kako v prostor pade svetloba, kakšna je materialnost, ampak rojstvo vse te arhitekture je povsem neeterično, je zelo fizično, grobo in resnično.«
»Stališče po svetu je, da so ljudje, ki umirajo v Gazi, kolateralna škoda. Mislim, da je to razčlovečujoče, in prav zato sta film in umetnost pomembna – da ti ljudje dobijo obraz in glas. Sporočam, da je dovolj, da je treba prekiniti genocid.«
»Stopila sem v stik z Rdečim polmesecem in jih prosila, če mi lahko posredujejo celoten avdioposnetek. Trajal je približno 70 minut in bil je pretresljiv. Po poslušanju sem vedela, da moram brez dvoma opustiti vse drugo. Morala sem posneti ta film.«
»Dolgo sem se pogovarjala s Hindino mamo, z resničnimi ljudmi, ki so bili na drugi strani telefona in so ji poskušali pomagati. Na podlagi njihovih pričevanj sem ustvarila zgodbo, v kateri sem uporabila posnetek Hindinega glasu.«
»Ne morem sprejeti sveta, v katerem otrok prosi za pomoč, a nihče ne pride. Ta bolečina, ta neuspeh pripada vsem nam. Ta zgodba ne govori samo o Gazi. Govori o univerzalni žalosti.«