»Kako pa naj nekomu razložim, da me je strah v trgovino, strah čez cesto, tudi tuširanja?«

»Medtem ko govorimo, otroci, ženske in moški živijo v strahu.«

»Otroci iz strahu pred nasilneži hodijo v šolo s solzivcem.«

»Od tod izvirajo strahovi staršev, ki jih moramo ublažiti, da se sploh lahko spoprimejo s težavo. Strah jih je tudi, kako se spoprijeti z medvrstniškim nasiljem, ki ga bo morda doživljal otrok.«

»Otroci želimo zaščititi pred strahom, grozljivimi stvarmi, a svet otroka ni tako enostaven.«

»Strah vzbujajoče, kako v mednarodni politiki argument moči porazi moč argumenta.«

»Kako naj bežim, če ničesar ne vidim? Strah me je za svoje otroke in bojim se, da jih zaradi svoje invalidnosti ne bom mogel zaščititi.«

»Ta strah, kaj bo, ko obnemoremo, je čisto prevelik. Zato tako nujno potrebujemo sistemsko urejeno dolgotrajno oskrbo, da ljudi ne bo strah, kako bodo preživeli, če bodo morali npr. v dom za starejše, in da ne bodo s tem preveč obremenili svojih otrok.«

»Očitno je, kako strah me je. Ta strah ... Ta nemir ... čČasovnica vsega skupaj ... Tudi tako je lahko videti rak.«