Citati avtorja Milena Zupančič

»Ko me Rado snema, sem vedno lepa.«

»Brezobzirni kapitalizem ju je potisnil v ponižujoče životarjenje.«

»Izguba osnovnega človeškega dostojanstva pa mladeniča navsezadnje vodi v nasilen, brezupen odziv.«

»Moj bog, kakšna odgovornost.«

»Če odpreš vprašanja na odru in je med tridesetimi recimo ena oseba, ki začne o tem razmišljati in se drugače obnašati, je to že velika stvar.«

»Ne, nisem presenečena, to sem pričakovala. Nisem žalostna, sem pa zelo zaskrbljena, kam plove ta ljuba naša Slovenija.«

»Mislim, da ljudstvo sploh ni vedelo, o čem pravzaprav odloča.«

»Zaboli samo to, te laži, ki so bile v kampanji tolikokrat izrečene.«

»Kakšna bi bila Slovenija brez umetnosti? Zelo bi bila pusta, zelo bi bila žalostna.«

»Mislim, da ljudje ne morejo ves čas prenašati samo samih sebe.«

»Želim si, zelo si želim, da bi se oddahnila, in mislim, da bi bil skrajni čas, če ne se bomo res čisto zavozili.«

»Da umetniki ne potrebujejo več svobode? Vse to, vsega po malem.«

»Na žalost, premalo, se zelo strinjam z Vinkom.«

»Da, včasih. Ne spreminjaš sveta, ampak spreminjaš magari enega ali pa dva v dvorani.«

»ni zgolj igralka – je umetnica, ki s svojo predanostjo in neprestanim iskanjem novih izraznih možnosti bogati umetniški prostor.«

»Če mu je nekdo, po njegovem mnenju seveda, naredil kaj slabega, je znal za zelo dolgo prekiniti odnos z njim.«

»Bil je strasten režiser in je tudi natančno vedel, kateremu igralcu lahko kaj zaupa.«

»Bila je lahko strašno žalostna, ampak nesentimentalna. Bila je strašno erotična, s svojim glasom je sploh znala pričarati čuda.«

»Popolnoma sem se zaljubila in to še zmeraj traja.«

»Popolnoma me je prevzela in me še vedno.«

»Tisti dan sem imela neko snemanje. Ko so mi povedali za njeno smrt, mi je bilo, kot da bi me en košček odrezali.«

»Kinodvorane so čudoviti prostori. Ko vstopimo vanje s svojo povprečno vsakdanjostjo, so tudi te dvorane po navadi puščobne in vsakdanje.«

»Ko pa ugasnejo luči v dvorani in filmsko platno postane nebo, na katerem zažarijo filmske zvezde, se skupaj z njimi preselimo v kraje in čase, kjer morda še nikoli nismo bili.«

»Daljno postaja bližje, tuje postaja domače, nerazumljivo samo po sebi umevno. Začudeni odkrivamo v sebi svetove, za katere nismo vedeli, da jih poznamo. To je moč filmske umetnosti.«

»Imata največ zaslug zanjo kot igralko prav režiser Matjaž Klopčič in maskerka Berta Meglič.«

»Nagrada za življenjsko delo navdaja tako z veseljem in hvaležnostjo kot tudi 'neko čudno žalostjo'.«

»Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, na katerih se držimo za roke, ali pa gremo na počitnice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela.«

»Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila.«

»Ko zavesa pade, je konec. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje.«

»To je režiser Matjaž Klopčič res dobro naredil. Malo sem tudi jaz pomagala, kajne.«