»Đoković ni postavil pravil. Imel je vizum za vstop v Avstralijo, zdravniško izjemo pa sta mu potrdila dva pooblaščena, neodvisna in usposobljena odbora. Glede na to je povsem upravičeno verjel, da je s tem stvar urejena. Kje se je torej zalomilo? Prav gotovo ne, ko je zapustil Evropo, saj je imel vse potrebne papirje in dovoljenje za vkrcanje na letalo. Zgodilo se je na naši meji.«
»Počakali bomo na njegove argumente in dokaze, s katerimi bo utemeljil svoje medicinske vzroke. Če ti ne bodo upravičeni, bo deležen enake obravnave kot vsi drugi in bo moral s prvim letalom zapustiti državo. Za Novaka Đokovića ne sme biti nobenih izjem.«
»Zelo nelagodno se počutim ob tem, kako je gospod Đoković obravnavan. Nihče si ne zasluži biti ponižan na tak način. To bi se lahko razrešilo pred njegovim potovanjem. To ni lepa podoba, ki jo Avstralija pošilja v svet.«
»Ljudje, katerih svojci umirajo, ne morejo v lastno državo. Ljudem govorite, da ne morejo niti v trgovino ali na kavo, če niso cepljeni, če pa si številka ena na svetu, potem ti je to spregledano?«
»Partnerstvo odraža skupne vrednote in interese Japonske in Avstralije ter njuno zavezanost demokraciji in človekovim pravicam v svobodnem, odprtem in odpornem indijsko-pacifiškem območju.«
»Arhitekti pa moramo ustvariti ne le ekologije bolj zelenih mest, prispevati k brezogljičnosti in oblikovati do planeta prijazne zgradbe, poskrbeti moramo tudi za to, da bodo ljudje kot skupnost živeli bolj zdravo, in to v mestu. Ravno ta holistični pristop je zelo nov in ga ni naredil še nihče.«
»Preliminarni rezultati so obetavni. Naši sodelavci v Avstraliji so za zdaj pripravili prvo generacijo teh virusnih vektorjev in jih stestirali na Urbanovih matičnih celicah ter pokazali, da se res protein normalno izraža.«
»Trenutno imam veliko upanja. To upanje drži mene, mojega moža, vso družino pokonci, da bomo mogoče nekoč lahko zaživeli kot normalna družina. Veva z možem, da sva tako trmasta, da ne bova odnehala, dokler Urban tega ne bo dobil. Pa če se bova trudila do konca življenja.«
»Zadnji štirje dnevi so bili obupni. Nisva spala. Sem nemočna in zlomljena. Vsi naju sprašujejo, kako nama lahko pomagajo, ampak vse, kar zares potrebujeva, je, da se Cleo vrne.«
»Šli smo spat, Cleo se je zbudila ob 1.30 in si zaželela kozarec vode, zato sem vstala, ji prinesla vodo, ona pa je šla nazaj spat. Preverila sem še, da je z Islo vse v redu in šla spat, in to je bilo to. Vsi smo zaspali, zbudila sem se ob 6.00, ko je Isla hotela stekleničko. Pogledala sem v drugi del šotora in zadrga je bila odpeta, Cleo ni bilo tam, in tako se je vse začelo.«
»Takoj sva jo šla iskat, pregledala sva celotno območje okoli šotora in v kampu. Potem sva se usedla v avto in začela voziti naokoli ... Nato sva se zavedela, da morava poklicati policijo, ker je preprosto ni bilo nikjer.«