Zdaj govori mati

»Prav gotovo se z njim nekaj dogaja v šoli, je njen logični zaključek.«

»Razumem, da nisi Adriana, a tudi Andrea nisi.«

»Na neki način sta najina najstarejša otroka, čeprav sta najmanjša.«

»Končno sem prejela videoklic z Emmy in čutila sem ogromno olajšanje.«

»Odločiš se za to, ker pride ena drugačna povezanost v družini. Pri možu je bilo pet otrok, pri nas trije, pa se mi je zdelo, da je kar fajn, če jih je več. Da jih bo pa ravno 11, pa ni bilo načrtovano, ampak je bila Božja volja.«

»Trenutno imam veliko upanja. To upanje drži mene, mojega moža, vso družino pokonci, da bomo mogoče nekoč lahko zaživeli kot normalna družina. Veva z možem, da sva tako trmasta, da ne bova odnehala, dokler Urban tega ne bo dobil. Pa če se bova trudila do konca življenja.«

»Dober človek.«

»Vse študije namreč poudarjajo, da je zgodnja obravnava ključnega pomena.«

»Izkazalo se je, da sva oba raziskovala na lastno pest in prišla do enakega zaključka – sumiva na avtizem.«

»Avtizem za naju nikoli ni predstavljal nečesa, kar bi nama uničilo življenje, ampak nekaj, kar nama ga bo obogatilo.«

»Ne morem opisati čustev, ki me takrat prevzamejo. Zdaj bi obžalovala, če bi ostala pri odločitvi, da bo Boris edinec.«

»Moj otrok je zame popoln, tak kot je. Avtizem je samo del Borisa, Boris je veliko več kot avtizem.«

»Bil je moje življenje, moj sin, nikoli več ga ne bom dobila nazaj. Zaradi napake? Zaradi nesreče?«

»To sem izvedla iz prispevka TV Tednika, in ko sem to gledala, sem videla našo zgodbo.«

»Če bi mi pred petimi leti rekli, da ne bom imela samo ene hčerke, ampak dve, bi rekla, da ste nori.«

»Zdravnik je z nami, mislim, da smo lahko dokaj mirni. Vse kar potrebujemo, imamo s sabo. Smo pozitivni. Tako kot smo začeli to zgodbo, tako jo bomo končali. Gremo naprej brez prevelikih strahov.«

»V vsej zgodbi sem spoznala, da je še vedno ogromno dobrih ljudi, in res so vsi občutki lepi.«

»Več tednov je bil neprestano v tovornjaku. Ni hotel voziti pod takimi pogoji.«