»Pripravili smo feministični diskurz stereotipizirane pripovedi o ženskah v tragedijah. V tem času je nedaleč od nas izbruhnila vojna. Uprizoritev Trojank je tako postala dejanje poguma, igralke namreč govorijo o vojni.«
»Trojanke so postavljene v prostor in čas, ki ga ni, v atopos. Ženske so kot predmeti – ostanki opustošenja, ki ga je za seboj pustila vojna moških. Ta skupina oseb s svojo drugačnostjo, s svojimi telesi in krhkostjo, bo dala glas pregnanim tujkam, izključenim ženskam, čarovnicam, prostitutkam.«
»V resnici ne razumem, zakaj Trojank v vseh letih begunske krize v slovenskih poklicnih gledališčih niso bile uprizorjene. Troja obstaja. Troja je Sirija, Irak, Palestina. Troja je danes.«