Zdaj govori pesnica

»Nihče nima pravice norčevati iz socializma.«

»Pesmi o kruhu niso le intimne ali lirične, temveč nosijo močno simbolno sporočilo.«

»Nihče nima pravice norčevati iz socializma, saj da kakršna koli je že bila nekdanja Jugoslavija, lačnih otrok takrat ni bilo, zdaj pa so povsod po svetu, njihov kruh pa jemlje kapitalizem.«

»Nihče nima pravice norčevati iz socializma, saj da kakršna koli je že bila nekdanja Jugoslavija, lačnih otrok takrat ni bilo, zdaj pa so povsod po svetu, njihov kruh pa jemlje kapitalizem.«

»Belo, ki me ljubiš, belo …«

»Zgodba tematiko ubesedi na lep, dostojanstven in nežen način.«

»Smo novi kiborgi, ki beležimo svet, ki ga sploh ne živimo.«

»da se ne ubiješ / vsako jutro znova / je vseeno neverjeten čudež // la vie est un miracle«

»zato ker sem morana / jenta / jagababa / pehta // živa«

»ko sem najbolj razdejana / pride pesem / vzame me v naročje / kakor kralj iz podzemlja // jablana spoznanja raste v meni // in zacveti / ko sem najbolj darovana«

»Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.«

»Preiti v življenje ali straniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!«

»Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom.«

»Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!«

»Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.«

»Preiti v življenje ali straniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!«

»Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom.«

»Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!«

»Zdi se logično. Znano iz literature tistega časa, ne le slovenskih, tudi evropskih pisateljev.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»pesnica pozorno motri raznovrstne potankosti iz okolja, drobne intimne trenutke, ki pa se vsi zlijejo v širšo sliko, s čimer analizira in razgalja tudi družbeno.«

»Predobro vem, da grda sem, nakazna, / da leta že visim kraj stare hiše, / a vendar vsaj v nočeh se zdim prijazna, / ko senčne črte po zidovih riše / svetloba moja, ki spod motnih stekel vre.«

»Svetlana Makarovič tako človeško hrepenenje odstira kot nedoumljivo silo, ki obvladuje človeka.«

»Razbiti / ledene poglede / ali vsaj za silo dihati / se ne pustiti steklenemu zvonu.«

»Humanistična nota je tista, ki pri literaturi šteje in ustrezno predstavi tudi žalostne stvari.«

»Humanistična nota je tista, ki pri literaturi šteje in ustrezno predstavi tudi žalostne stvari.«

»berimo pesmi. Če znaš prebrati pesem, znaš prebrati vse.«

»Z različnimi prispevki smo obravnavali, kako delujejo naša čustva, kako jih povezujemo z razmišljanji in kako se to odraža na književnosti.«

»vsakič najboljši, vsakič najslabši doslej«

»… obale čutijo samo zalite skale …«