»Musick o tej 'bolezni' govori skozi nenehno popačene zvoke in referenčne točke, hkrati pa se ukvarja še z drugo vrsto bolezni: patološko predanostjo glasbi — obsesijo, nekakšno drogo — ki Laibach še naprej žene v tem času prenasičenosti.«
»Osemdeseta niso nostalgična referenca, temveč formativni trenutek: desetletje, v katerem so digitalna logika, neoliberalna ekonomija in sistemi množičnih medijev postali popolnoma operativni in globalno usklajeni.«
»Ustvarjamo glasbo, jo v določeni obliki zvočno zapišemo in prepustimo ušesom. Vsak jo sliši po svoje, nekaterim vzbudi čustva in spomine, drugim morda ne da ničesar, tretji si poskušajo njeno ozadje razložiti – nekateri tuji pisci so na primer zmotno prepričani, da igramo slovensko ljudsko glasbo, drugi, da smo klasično glasbeno izobraženi –, a v tem vidimo njen čar.«
»poleg živega in nasnetega petja tudi karakterno utelesila in uprizorila vsebine pesmi, ki so na neki način igra (skrajnih) emocionalnih stanj in fragmenti zgodb iz vsakdanjega življenja.«