»Musick o tej 'bolezni' govori skozi nenehno popačene zvoke in referenčne točke, hkrati pa se ukvarja še z drugo vrsto bolezni: patološko predanostjo glasbi — obsesijo, nekakšno drogo — ki Laibach še naprej žene v tem času prenasičenosti.«
»Osemdeseta niso nostalgična referenca, temveč formativni trenutek: desetletje, v katerem so digitalna logika, neoliberalna ekonomija in sistemi množičnih medijev postali popolnoma operativni in globalno usklajeni.«
»Turbofolk je danes v Srbiji prevladujoča popularna kultura. To je nekaj, kar je postalo prevladujoče z vseh vidikov. Tem težnjam sledijo tudi politiki. Ne smejo se odmakniti od tega.«
»Številni, ki tu sedite, ste, kot je nekoč dejal moj predhodnik, del srečne generacije. Bili ste, bili smo tam, ko se je rodila država.«
»To zares posebno glasbeno skupino lahko opišemo zelo na kratko in preprosto: gre za fenomen; institucijo, ki je bila vedno pred časom in je vedno odstirala očem nevidno.«
»Nismo želeli uglasbiti Bartolove ideje, ampak se temeljito poglobiti v besedilo in označiti ključne elemente in težave, ki se nam zdijo aktualni.«
»Njeni izjemni in mednarodno prepoznani dosežki na področju sodobne umetnosti veliko prispevajo k prepoznavnosti in promociji Slovenije v svetu, za kar se ji Republika Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.«
»Republika Slovenija se z državnim odlikovanjem zahvaljuje glasbeni skupini Pankrti za pomemben in odmeven ustvarjalni prispevek k slovenski glasbeni umetnosti in pečat, ki ga je pustila v družbi.«
»Republika Slovenija se z državnim odlikovanjem zahvaljuje glasbeni skupini Kameleoni za pomemben ustvarjalni prispevek k slovenski glasbeni umetnosti in pečat, ki ga je pustila v družbi – za vse generacije.«
»To je zora tretjega tisočletja človeštva. Planet Zemlja, ki smo ga nekoč poznali kot naš dom, je zdaj le mrtva skala, ki lebdi v vesolju, uničena zaradi vojn, pandemij in vsega zla, ki so ga povzročili ljudje. Uničena je tudi Luna, ki je bila nekoč odskočna deska v širno vesolje, pozneje pa se je spremenila v zatočišče za zadnje preživele Zemljane. Zdaj ostanki človeštva tavajo po vesolju na enem samem vesoljskem plovilu, ki nosi nekaj maloštevilnih srečnežev, rešenih pred kataklizmo. Odpravljajo se na Mars, kjer naj bi nekoč že bilo življenje. Morda so izgubili svojo zgodovino in svoj planet, a dokler imajo kanček upanja in vodilno rdečo luč, ki jih vodi v temi, bodo pogumno šli tja, kamor ni šel še nihče – vse dokler je ljubezen še vedno živa.«