»Globoko osebna zgodba, čeprav sam režiser v njej ne spregovori, jo pa zato podpiše, je nastala iz ambivalentnih občutkov in spominov, ki jih je vanj in njegove sotrpine zarezala izkušnja služenja vojaškega roka v JLA, na otoku Vis, leta 1987. Obiskal je osem prijateljev iz nekdanjih republik skupne države in z njimi pred kamero sedel k (terapevtskemu) pogovoru.«
»Ali je bila Polna hiša? Je bila slava? Je bila moda? So bile skodelice za kavo, cigarete in sončna očala? Ali pa je nostalgija? Kaj je na dvojčicah, zaradi česar sta tako skrivnostni? Kaj je tisto, kar nas pritegne? Kaj je z njima? Ste Mary-Kate ali Ashley?«
»Po nekaj letih dela na dokumentarnem področju, praksi, kjer preučiš namen vsega, sem začela razmišljati o svoji in vsej naši naklonjenosti do njiju in začela ponovno pregledovati gradivo ter se poglabljati v študij in skrivnost veliko bolj, kot sem si lahko predstavljala.«
»Želela sem ustvariti okvir, skozi katerega bi lahko ponovno ocenili občutke, ki jih njuni filmi izzovejo. Filmi dvojčic so na spletu precej nedostopni, a se mi zdi prav, da bi se filme vnovič vrnilo javnosti prav v času, ko je njuno občinstvo večinoma odraslo.«
»Ta film je izpoved, pesem, trenutek, žalostinka, hvalnica, blagohotnost, naklonjenost in tudi najbolj stvarna okrutnost. Vse z namenom, da nas nagovori in se zareže v najgloblji kotiček človeške duše. V sami srčiki iste točke, kjer nas najbolj boli, očitno lahko tudi najbolj ljubimo.«