»Zgodba o resničnem umetniku, ki je z glasbo preživel vse svoje življenje. Sodeloval z največjimi svojega časa, nam pustil kup nepozabnih del in ostal svoji resnični ljubezni zvest prav do zadnjega diha.«
»Rad pa si ogledam tudi kak glasbeni dokumentarec. Izpostavil bi Po svoje, zgodbo o eni najlepših in najboljših balad vseh časov (My Way), katere izvirni avtor ni Paul Anka (kot misli večina), temveč dva francoska avtorja, prvi pa jo je, kot izvemo v filmu, zapel takrat komaj dvajsetletni David Bowie.«
»Tukaj ne gre zame. Jaz sem izgubila svojo sposobnost govora. Tukaj nisem, da bi povedala svojo zgodbo. Svoje zgodbe nočem več pripovedovati. Pravzaprav nočem več uporabljati svojega glasu. V tem je problem.«
»Neverjetno je, kako je filmu, ustvarjenemu povsem zunaj normativov in pravil dokumentarnega filma, uspelo prepričati in nagovoriti občinstvo po vsej Evropi. Zares smo veseli, da sta zmagala ustvarjalnost in navsezadnje iskren antifašizem!«
»To, da se film Fiume o Morte! tem občutjem zoperstavlja – da v boju proti vse očitnejšim silam fašizma, imperializma in militarizma povezuje skupnost, jo dejavno organizira, zgodovino bere skozi prizmo sodobnosti in vse to počne igrivo in humorno –, je dosežek, ki presega filmsko ustvarjalnost. Gre za majhno, a pomembno družbeno zmago.«
»Gre za sprotne stvari, od selitve tranzicijske ekipe v Belo hišo, pakiranja in rekrutiranja mojega osebja do urejanja pisarne prve dame in vsega, kar je potrebno, da rezidenco spremeniš v dom, da najameš ljudi, ki jih potrebuješ.«