»Nasprotniki tega zakona skušajo prestrašiti ljudi pred tem zakonom in napovedujejo, kaj vse strašnega se bo zgodilo, če bo ta zakon sprejet. To je ta tako imenovana teorija spolzkega družbenega klanca, po kateri se bodo ob uvedbi možnosti asistiranega samomora in evtanazije vsi družinski člani povampirili in začeli pritiskati na vse navidezno odvečne, bolne, onemogle, socialno podrejene skupine, da se izločijo iz življenja in zaprosijo za prostovoljno končanje življenja.«
»Ne želim biti v plenicah, ne želim biti v bolečinah, ne želim biti v neki hladni sobi in umirati. Torej, če se bom odločila za tako smrt oziroma pomoč, bi želela, da mi družba to omogoči na varen način.«
»Ta zakon potrebujemo zato, da ima vsakdo možnost, govorim o možnosti, da svoje življenje konča mirno in dostojanstveno, in to na podlagi svoje lastne odločitve in svoje lastne volje. Moje življenje, moja pravica.«
»V skladu s temeljnimi demokratičnimi načeli je prav, da vprašamo ljudi, kaj menijo o tem, ali naj sprejmemo zakon, ki bo omogočal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.«
»Menimo pa tudi, da je vprašanje zakonske ureditve pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomembno družbeno vprašanje, ki terja širšo družbeno razpravo.«
»So v stiski, ker bodo v breme svoji družini, so v stiski zato, ker so revni in ne morejo več naprej živeti, to pravzaprav ni avtonomija.«
»Vsak človek lahko sprejme svobodne in informirane odločitve, kadar je prizadet njegov osebni razvoj, kar vključuje možnost, da se konča intenzivno trpljenje, ki ga povzroča resna in nepopravljiva telesna poškodba oziroma resna in neozdravljiva bolezen.«
»Bolni in starejši potrebujejo pomoč, potrebujejo sočutje, potrebujejo bližino, potrebujejo lajšanje bolečin, ne pa to, da jih usmrtijo.«