»Na igrišču so Bošnjaki in Srbi. Edhem, Omer, Đorđe, Marinko, Milićević, Predrag, Petrović. Brez kakršnih koli težav. Družijo se, še sinoči so bili skupaj na pijači, tako da so morda nekoliko utrujeni.«
»Miru ne cenimo, dokler ga ne izgubimo. Mlajše generacije, ki so zastrupljene in si želijo vojne, ne bodo razumele miru, dokler jim ne bo mimo glave švignil naboj in dokler ne bodo slišale zvoka granat.«
»To se mora ustaviti. Dovolj je dovolj. Ne morem več prenašati. Tukaj sem, ker mislim, da je to morda edino, kar lahko zdaj storiš kot nizozemski državljan, ampak to je nekaj, kar moraš storiti.«
»Gibanje oporečnikov je vse številnejše. Vseeno mi je, zakaj kdo zavrne poziv. Nekateri zaradi talcev, ki jih seveda moramo rešiti, drugi zaradi okupacije ali genocida. Vseeno mi je, glavno je, da zavrnejo poziv, da bi postali vojaki v vojski, ki izvaja zločine proti človečnosti.«
»Iz tega neizmernega trpljenja smo vsi dolžni izluščiti lekcijo, da mir, strpnost in spoštovanje dostojanstva vsakega človeka niso samoumevni, temveč jih je treba vsak dan zavestno graditi in varovati. Spomin na Srebrenico ni samo žalovanje, temveč naša obveza.«